Marsikdo je Sama Sheparda, ki je nedavno umrl v 74. letu starosti, videl kot vodilnega ameriškega dramskega avtorja generacije. Verjetno pa je bil tudi edini ameriški dramatik, ki je bil sposoben napisati scenarij za velik hollywoodski film in nato v njem še odigrati glavno vlogo – kot se je denimo zgodilo pri filmu Zmešan od ljubezni (1985) režiserja Roberta Altmana. Ta je sicer nastal po dve leti starejši Shepardovi drami, ki v precejšnji meri združuje glavne vsebinske značilnosti njegovih iger: v propadajočem motelu sredi ameriške puščave se po daljšem času srečata nekdanja ljubimca; medtem ko Eddie neuspešno prepričuje May, naj se vrne k njemu, se postopoma razkriva njuna boleča preteklost, na plan vrejo mračne družinske skrivnosti, v težkem, depresivnem vzdušju, začinjenem s trpkim humorjem, pa se izrisuje žalobni portret obrobij ameriške družbe.
Povedano drugače, liki v Shepardovih besedilih so bili praviloma razočarani, neprijetni in odtujeni obstranci, v puščavskih zakotjih živeči odpadki ameriških sanj, zapiti člani disfunkcionalnih družin, ki sta jih zaznamovala nasilje in izkoreninjenost. Njegovi junaki, resnični ali namišljeni kavboji, so utelešali prelomen pogled na to arhetipsko figuro ameriške kulture, ki v idealizirani podobi odseva tradicionalne vrednote srednjega razreda, v sodobnosti druge polovice 20. stoletja pa ponuja samo še rahlo groteskno metaforo zavoženih usod slehernikov.
Shepard, ki je odraščal v Illinoisu, pred selitvijo v New York, kjer je pri dvajsetih začel pisati drame, pa je leto dni študiral kmetijstvo, se je nedvomno navdihoval v okolju, ki ga je spoznaval v mladosti, ko je med drugim delal tudi na ranču (naslov njegove prve igre iz leta 1964 je bil Kavboji). Še veliko pozneje je zatrjeval, da besedila najraje piše na kolenu, medtem ko vozi tovornjak skozi puščavo; skupno je napisal 44 dramskih besedil, med njimi sta morda najbolj znana tragična drama Pokopani otrok (1979), za katero je prejel tudi Pulitzerjevo nagrado, in Resnični zahod (1980), ter več zbirk kratkih zgodb, esejev in spominov. Nekaj svojih iger je – predvsem v 70. letih – sam tudi zrežiral (tako kot pozneje dva filma), na odru pa je večkrat tudi nastopal, denimo v predstavi Cowboy Mouth, ki jo je leta 1971 napisal in uprizoril skupaj s takratno ljubimko, umetnico Patti Smith.
Potem ko se je uveljavil v gledališču, se je Shepard podal še v filmske vode, najprej kot scenarist in nato še kot igralec. Prvo večjo vlogo je odigral v filmu Božanski dnevi (1978) v režiji Terrenca Malicka ter v naslednjih treh desetletjih nastopil še v vrsti uspešnih produkcij (Jeklene magnolije, Pelikanovo poročilo, Sestreljeni črni jastreb, Beležnica), najbolj pa je zaslovel z vlogo pilota Chucka Yeagerja v filmu Philipa Kaufmana Pot v vesolje (The Right Stuff, 1983), s katero je bil nominiran tudi za oskarja za stransko vlogo. Nasploh so mu bile ljubše manjše vloge, kajti zvezdništva ni dobro prenašal. »V nekem trenutku sem imel toliko ponudb, da me je zajela panika, vsi so me hoteli, nisem bil pripravljen na ves ta cirkus,« je dejal nekoč. Tudi sicer ga je ob igri včasih obhajalo nelagodje: »Pred kamero sem precej bolj sproščen kot na odru. Položaj, ko stojiš pred polno dvorano občinstva, me navdaja z grozo.«
