A glavni junak zgodbe o porabi antibiotikov niso antibiotiki, temveč farmacevtski dokazi oziroma resnica.
Izkazalo se je, da ni bilo trdnih dokazov, da je najbolje antibiotike porabiti do konca. To so si najbrž izmislili farmacevtski tržniki, zdravniki pa vedo to, kar jim farmacevti povedo. Zdravniki v ambulantah torej niso vedeli, verjeli so farmacevtom. S tem ni nič narobe, drugače najbrž tudi ne more biti, le vedeti moramo, na podlagi kakšnih in čigavih informacij so nam zdravniki predpisovali antibiotike: verjeli so njihovim proizvajalcem. Enako jim verjamejo, da so druga zdravila dokazano učinkovita in varna, da je treba zaužiti odmerke, ki jih predpišejo proizvajalci, da cepiva ustvarjajo imunost in kolektivno zaščito in ne povzročajo resnejših bolezni… Raziskava je dokaz, da imajo medicinske resnice zelo kratek rok uporabe in trajajo le do dobičkonosnosti izdelka ali novejše raziskave. Zdravniki pa vsakič znova sprejemajo nove resnice, kot da bi bile večne, in jih z enako vnemo zagovarjajo kot tiste prejšnje.
Medicinskofarmacevtska industrija trdi, da je farmacevtska medicina utemeljena na materialnih dokazih (zato naj bi bilo vse drugo šarlatanstvo), in s tem argumentom si je ustvarila monopol nad zdravstvenim denarjem, strokovnim in splošnim šolskim sistemom, državnimi organi, ki bi morali skrbeti za zdravje državljanov, načinom zdravljenja, našim zdravjem in zdravjem bodočih generacij, nad spočetjem, splavom, rojevanjem, umiranjem… A vsake toliko časa se izkaže, da dobrih dokazov za svoje dejavnosti niso imeli in jih nimajo.
Zdravniki zahtevajo, naj jim zaupamo, ker da imajo dobre dokaze, izkaže pa se, da takšnih dokazov ni in da je sodobna medicina utemeljena ne na dokazih, temveč na veri v farmacevtsko industrijo. Težava je, ker se ljudem ne govori, da gre za trenutne resnice tistih, ki imajo moč, ampak se nastopa, kot da gre za naravne zakone, za nekaj nedvomnega, dokončnega, absolutno resničnega. Ustvarja se iluzija o vsemogočni medicini, ki dela čudeže. Na iluziji o učinkoviti medicini, utemeljeni na dokazih, se sprejemajo zakoni o obveznem cepljenju, o uporabi konoplje, o alternativi, o našem zdravju.
Videti je, da ni nobene medicine, utemeljene na trdnih dokazih. Ne obstaja. Tam, kjer ni dokazov, je področje vere in upanja. Medicina je nova religija, vera v medicinskofarmacevtske svečenike, ki imajo edinega boga – dobiček. Občudujem in spoštujem zdravnike, ki so predani bolniku, ki so z njim iskreni in pošteni, ki svobodno zanj in z njim iščejo najboljše rešitve, katerih moč in ugled prihaja iz njihovih dejanj in ne zastavljajo svojega ugleda za vsakokratne farmacevtske resnice. Takšni zdravniki težko delujejo v sedanjem zdravstvenem sistemu. Zato si zaslužijo javno podporo. Potrebujejo jo. In mi potrebujemo njih.
Omenjena raziskava je še en dokaz, da je nekritično zaupanje zdravnikom, ki nekritično zaupajo farmaciji, lahko zdravju škodljivo.
Ivan Soče, Maribor
