Povsem drugačen pogled na to, kar se je pri nas dogajalo med zadnjo vojno, pa ponuja v Dnevniku Milan Maver iz Ljubljane. Bistvo njegovega razmišljanja je povzeto v zadnjem stavku, ki ga je zapisal. Tako pravi: »Nekaj pa je treba tudi za zdaj in tudi za naprej vedeti: da bi se ljudje že zdavnaj spravili in pozabili nekdanje zamere, če ne bi za poraženci stala – nikar se ne sprenevedajmo – mogočna organizacija z dvatisočletno tradicijo, vešča v izkušnjah in nepopustljiva v odpuščanju, ki je bila naposled v Ljubljanski provinci gonilna sila tudi ob nastajanju vzporedne nacionalne vojske pod fašističnim in nacističnim okriljem za boj proti partizanom in komunizmu.«
Očitno po tem mnenju pri nas v letih 1941–45 ni šlo za običajno razumljeno državljansko vojno, pač pa je v manjšem delu Slovenije (predvsem okolica Ljubljane in Dolenjska) del prebivalcev pod vplivom Cerkve aktivno sodeloval z okupatorjem v vojni proti partizanom, zmagovalci pa so se jim za to početje takoj po vojni kruto maščevali. Zamere, ki jih je to povzročilo, naj bi bile že zdavnaj pozabljene, če jih ne bi Cerkev ves čas oživljala.
Del Slovencev danes medvojna dogajanja ocenjuje enako ali vsaj podobno kot Mihič. Predvsem so to rojaki, ki so izrazito naklonjen Cerkvi kot inštituciji in so jim blizu tudi avtoritarne politike vodenja države, za kakršne se zavzemajo nekatere naše desne stranke. Še več pa nas je takih, ki razmišljamo drugače, to je podobno, kot se nam je predstavil M. Maver. Razlike med enimi in drugimi so velike, kar se že kaže – ali pa se še bo – tudi pri vrednotenju vloge spomenika sprave. Tako je za Mihiča spomenik ogromna pridobitev, saj naj bi zacelil številne še odprte rane, še predvsem pa posredno opravičuje medvojno kolaboracijo z okupatorjem. Maver se neposredno o vlogi spomenika sicer ne opredeljuje, saj naj bi bila za spravo daleč najbolj pomembno delovanje Cerkve, ta pa ravna predvsem v interesu nje same kot inštitucije, za večino torej nespravno in vse prej kot koristno.
Sam glede tega premorem več optimizma, kot ga zaznavam pri Mavru. Menim namreč, da se vrh Cerkve pod papežem Frančiškom iskreno zavzema za uveljavljanje temeljnih (krščanskih) vrednot, in ko bo to usmeritev v praksi udejanjala tudi slovenska Cerkev, bomo vse bolj ravnali spravno in morda celo ugotavljali, da nam spomenik sprave pri tem več škodi, kot koristi.
Je pa še en dejavnik, ki močno spodbuja nasprotja v naši družbi, to je politika. Za to sicer ne gre prednostno kriviti konkretnih politikov, pač pa je leglo problema v modelu, po katerem oblikujemo in nadziramo vlado, to je osrednjega upravljavca države. Model namreč poskrbi, da dobra polovica parlamenta vlado več ali manj brez zadržkov podpira, druga (slaba) polovica pa ravna po načelu: čim slabše dela vlada, toliko bolje za nas. Poleg tega model skrbi še za to, da nam najbolj zahtevne vodstvene naloge v državi praviloma opravljajo ljudje, ki za to delo niso dovolj usposobljeni. Vse to se odraža v slabem upravljanju države, povzroča pa tudi močno razdvojenost družbe.
Ta nadvse resen problem je seveda rešljiv, vendar nam pri tem ne bo pomagal spomenik sprave, pač pa je treba pri upravljanju države uporabiti sistemske ureditve, ki se drugod (recimo v Švici, Nemčiji…) dokazujejo kot učinkovite. Sliši se enostavno, a žal bi spremembe prizadele velik del aktualnih politikov in ti zato poskrbijo, da se ne zgodijo. Kako spretni in enotni so pri tem, so pokazali pred časom, ko je Zveza upokojencev v parlamentu vložila po nemškem zgledu pripravljen predlog novega volilnega zakona, a ga je politika brez tehtnih argumentov zavrnila.
Naj končam z naslednjo mislijo. Razdvojenost družbe nas Slovence izjemno bremeni, a žal premalo storimo, da bi živeli bolj spravno. Pričakovanja, da nam bosta dva betonska bloka ob osrednjem trgu prestolnice pri tem pomagala, se bodo prej ali slej pokazala za preveč optimistična. A to naj ne jemlje volje, da se poišče primernejše poti, ki vodijo v plodnejše družbeno sožitje, saj je to eden osrednjih pogojev za uspešen razvojni napredek države.
Andrej Cetinski, Ljubljana
