Scenariji za filme so lahko povsem »izmišljeni«, lahko pa temeljijo na kakšnem resničnem dogodku ali knjižni uspešnici. Med tistimi pisatelji, ki se lahko pohvalijo, da so po njihovih knjižnih predlogah posneli več filmov, še posebno izstopa Stephen King. Na podlagi njegovih romanov in kratkih zgodb so jih skupaj z nadaljevanji posneli že več kot 50, še nekaj pa jih je napovedanih za letos in prihodnje leto. Tako ni čudno, da se med njimi najde tudi nekaj takšnih, v katerih imajo bolj ali manj pomembno vlogo avtomobili, najbolj pa bržčas izstopa film Christine, posnet po istoimenski knjižni uspešnici iz leta 1983.
Film je premiero doživel le dobrih sedem mesecev po izidu knjige, režiral pa ga je sloviti John Carpenter. Zgodba se večinoma dokaj natančno drži tiste iz knjige, le da je, kot je to pri filmih večkrat nujno, malce poenostavljena, tu in tam pa so ji kakšno stvar tudi dodali – kot na primer ob predstavitvi »glavne junakinje«, avtomobila plymouth fury (ime Christine dobi šele kasneje).
Ubija že na proizvodnem traku
Avtomobil v filmu v nasprotju s knjigo spoznamo že, ko leta 1958 zapušča proizvodno linijo tovarne v Detroitu. Pri zadnjem inšpekcijskem pregledu njegovega motorja se pokrov namreč »skrivnostno« zaloputne sam od sebe in pri tem poškoduje tovarniškega delavca, drugi, ki pri pregledu notranjosti otrese cigareto na avtomobilski sedež, pa celo izgubi življenje, ko ga Christine zaradi tega zadavi z varnostnim pasom. S tem se že nemudoma pokaže, kaj natančno Christine v bistvu je – zlonameren avtomobil s človeškimi lastnostmi, sposoben ubijanja, kar v nadaljevanju potrdi še velikokrat.
Avto nato srečamo 21 let po opisanih dogodkih na vrtu neke hiše v izjemno slabem, razpadajočem stanju. Opazi ga nepriljubljen in od vseh zasmehovan piflarski najstnik Arnold Cunningham - Arnie (v filmu ga igra Keith Gordon) in se vanj takoj zaljubi. Zato ga odkupi od lastnika, ki je ves vesel, da se je znebil stare kripe, ob tem pa Arnieju zaupa, da je avtomobilu ime Christine nadel že prvi lastnik. Ko se loti popravila avtomobila, hitro spozna, da ima ta nadnaravne moči, kmalu pa se tudi sam popolnoma spremeni in postane aroganten in vzvišen najstnik, medtem ko Christine ubije vsakogar, ki jima predstavlja kakršno koli nevarnost.
Christine živi še danes
Čeprav je avtomobil tako v filmu kot v knjigi prikazan in poimenovan kot plymouth fury letnik 1958, so bili takšni avtomobili v resnici izdelani le 5303, zato jih je bilo v času snemanja filma že zelo težko dobiti. Ker so jih za snemanje kadrov potrebovali več, so se producenti znašli tako, da so uporabili številne primerke furyju podobnih Plymouthovih avtomobilov, predvsem modela belvedere in savoy. Še več, če gre verjeti zgodbi s snemanja filma, so avtomobile zbirali celo tako, da je sam John Carpenter naročil številne oglase po celotni južni Kaliforniji, prek katerih je lastnike primernih Plymouthovih avtomobilov pozval k odkupu.
Naposled so na tak način zbrali 24 avtomobilov v različnih stanjih, od povsem ohranjenih do skoraj popolnih razbitin, skupno pa so jih nato za snemanje 17 »uredili« in predelali tako, da so bili videti popolnoma enaki modelu fury. Med snemanjem so jih nato večji del spet povsem razbili, le dva pa sta se ohranila do danes. Enega ima v lasti neimenovan zasebni zbiratelj iz Kalifornije, drugega pa je z avtomobilskega odpada »rešil« in povsem obnovil zbiratelj s Floride po imenu Bill Gibson. Ta je svoji »Christine« tudi posvetil zanimivo spletno stran, na kateri o njej piše zanimive pripetljaje v prvi osebi z vidika avtomobila – kot bi torej vse skupaj pripovedovala Christine.
