Čudim se oziroma ne razumem, zakaj tudi Milan Kučan slovenski javnosti ne razkrije dejstev, kot je to leta 2014 storil nekdanji predsednik republiške skupščine Republike Slovenije v SFRJ in zdaj upokojeni poslanec SD Miran Potrč v intervjuju z Lidijo Hren na RTV SLO, kjer je povedal, da so on, Milan Kučan in Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenilo nasilje. Vendar so vedeli, da je enopartijski sistem »preživet«, in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. Prepričan sem, da bi bila takšna izjava Milana Kučana poštena in koristna za zmanjšanje iluzij in napetosti v družbi oziroma državi.
Avtor, arhitekt spomenika, je na TV v Odmevih lepo pojasnil, da spomenik simbolno sporoča, da enotni temelji spomenika kažejo, da gre za en narod. Dva stolpa iz teh temeljev pa kažeta, da obstajata dve strani naroda, ki različno mislita, a med seboj komunicirata. Če bi bil spomenik samo en stolp, bi simboliziral samo eno mišljenje, enoumje, česar si menda ne želimo več. Nerealno je pričakovati, da bodo spravo sprejeli vsi, ki so bili vpleteni v medvojno državljansko vojno. Očitno to velja predvsem za zvezo borcev. Idejo za spomenik 1983 je z esejem Krivda in greh sprožila Spomenka Hribar. Tema, ki je dotlej veljala za tabu, je bila likvidacija domobrancev. Hribarjeva je iz zločina, ki ga je kot nesprejemljivega razkril Kocbek, izpeljala potrebo po narodni spravi.
Ob deseti obletnici spravne slovesnosti pri množičnem grobišču po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem rogu, ko sta se predsednik države Milan Kučan in nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in povabila žive k spravi in sožitju, so predsednik Kučan z ženo Štefko Kučan ter Spomenka Hribar položili venec in prižgali svečko. Tedaj je predsednik Kučan v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost ljudi različnih prepričanj v skupnem bivanju drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in vzbujata nova sovraštva.
Milan Kučan je torej povojne poboje obsodil kot moralni in pravni zločin ter dodal, da je spravno sožitje mogoče samo na podlagi pietete do mrtvih. Se ne strinjam. Pieteta do mrtvih je vendar samoumevna civilizacijska norma, ki pa ne zadostuje za spravo. Če država prava tudi sodno ne obsodi storjenega zločina, je to posmeh pravičnosti, pravu, žrtvam in prizadetim državljanom. Častni konzul Slovenije v Hamburgu pravi: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.« Mar se to že ne dogaja?
Franc Mihič, Ribnica
