Calvin Harris, mladoliki avtor glasbe iz škotskega mesteca Dumfries, je zagotovo eden od tistih ustvarjalcev glasbenih viž, ki krojijo podobo današnje popularne glasbe. Že v njegovem avtorskem primeru ne moremo zapisati ali reči zgolj današnje pop glasbe. Kajti slednja se je kot glasbeni žanr znova znašla na mrtvi točki. Tisti, ki so že nekaj let, že skoraj desetletje glasbeni mogotci, zabavljaški kapitalci in komercialni glasbeni rekorderji, brezidejno reciklirajo same sebe in drug drugega.
Če ne bi šlo za elitistično kliko, ki je dokaj razvejana, recimo od Chrisa Martina (Coldplay) prek njegovega botra Jay-Z-ja in vse do Jay-Z-jevega bivšega mrzlega bratranca Kanyeja Westa, bi lahko trdili, da gre za incestno glasbeno utelešenje. Le poslušajte današnje Coldplay in tiste z njihovega prvenca Parachutes (2000). V nasprotju s temi že večinoma zaležanimi glasbenimi zvezdami so novodobni generacijski avtorji, med katere zagotovo sodi tudi Calvin Harris, dosti bolj široki in odprti, vsaj kar zadeva produkcijo in aranžmaje. Jasno je, da njihovega glasbenega okusa ne moremo enačiti ali algoritmirati z njihovo glasbeno razgledanostjo, a vseeno. Njihova diskografska dela morda res spominjajo na nekakšno osebno izkaznico, ki jim omogoča lastno trženje in številna sodelovanja, gostovanja, skratka številne angažmaje, a so tiste zvočne sledi, ki jih puščajo za sabo, dosti bolj pisane in pestre.
Od Rihanne do Franka Oceana
Calvin Harris je doslej, če upoštevamo tudi ravnokar objavljeni album Funk Wav Bounces Vol. 1, izdal že pet albumov, a ga je globalni poslušalski in medijski avditorij bolj čislal zaradi soavtorskih sodelovanj in številnih diskotečnih poletnih hitov. Recimo ultimativnega hita How Deep Is Your Love iz leta 2015, ki ga je zakoličil z londonskim producentskim triom Disciples. Morda ste zanj in njegovo delo slišali tudi zaradi Rihanninega nizkokaloričnega hitiča This Is What You Came For, ki ji ga je prek mešalnega omizja pripeljal ravno Harris. Ali pa ste zanj slišali, ker ste oboževalci Franka Oceana, ki ima izvrsten duet s Harrisom v skladbi Slide z zadnjega albuma Funk Wav Bounces Vol. 1. Kakor koli že, Calvin Harris je poleg vseh lovorik, nagrad in priznanj, ki jih je nanizal v zadnjih treh do štirih letih, zagrizen garač. Več kot le deloholik. Njegova izvajalska in podizvajalska dela v glasbi, ki so razpršena povsod, so morda ustvarila občutek, da vsi kličejo Calvina za hit. Ali kot ugotavlja znani in popularni portal indie glasbe, je Calvin Harris postal za klubski svet to, kar je Jason Statham za hollywoodske blockbusterje. A zdi se mi , da je bolj nevarno, da bi mladenič Harris pregorel od silne vneme in želje.
Zato se morda novi album Funk Wav Bounces Vol. 1 kljub prepoznavni avtorski šabloni zavestno odmika od razvpitega EDM (electronic dance music) in je na njem slišati in čutiti predvsem new wave disko prvine 80. let, hip hop in R & B. Tudi scenosled gostujočih grl (Snoop Dogg, Frank Ocean, Ariana Grande, Kehlani, Jessie Reyez itn.) je bolj v vlogi transparentnih demonstratorjev Calvinovih produkcijskih in aranžerskih zamisli. Bolj ali manj analogno tlakovana zvočna aviza novega albuma je tudi logičen (iz)korak za škotskega hitmakerja, čigar didžejevsko sukanje bi vas ob morebitni želji po njegovem nastopu danes stalo 300.000 dolarjev. Lavreat glasbenih nagrad grammy pa nam s svojim zadnjim albumom Funk Wav Bounces Vol. 1 kljub koherentnosti in ritmičnemu enakonočju ne odkriva tople vode. Hkrati pa zavestno prispeva k dejstvu, da pri glasbi ni vse v svetlečih se gumbih na mešalki in lesketajočih se manšetah na srajci.
