Še kako dobro se spominjamo zadnje poti čez lužo. Let je trajal dobrih 11 ur, na letališču v Los Angelesu pa smo bili dobre volje in spočiti, kot že dolgo ne. Razlog je bil enostaven: nameščeni smo bili v sprednjem delu letala, v poslovnem razredu, kjer je bila vsaka naša želja za prikupne stevardese ukaz, ki so ga hitele izpolnit. Z nasmehom na obrazu. Po treh ali štirih kozarcih vina smo se enostavno pogreznili v udobno posteljo, si nastavili masažo in – zaspali. Enajst ur je minilo, kot bi mignil. Podobne izkušnje nato kar nekaj časa nismo doživeli, vse dokler… Vse dokler nismo spoznali njega. Mercedes-benza razreda S.
Poučili so nas, da ponuja razkošje na štirih kolesih z veliko začetnico. Toda besede so eno, dejanja pa čisto nekaj drugega. Priporočilo, naj sprva ne sedemo za volanski obroč, smo vzeli zelo resno. Le kako ga ne bi, ko pa lahko serijske štirikolesnike z večjo dolžino – ta je najmanj 5,12 metra – preštejemo na prste obeh rok. Seveda je bila potrebna sprememba v glavi. Doslej smo bili namreč vajeni predvsem pritiskanja stopalke za plin in položaja za volanskim obročem. Toda prestižni nemec ponuja veliko več, saj je zadaj mogoče početi marsikaj, kar običajnemu potrošniku na štirih kolesih nikoli ne pade na pamet.
Sedeti zadaj je posledično pomenilo, da potrebujemo voznika. Razmišljali smo o objavi oglasa, ker pa smo bili preveč nestrpni, da bi čakali na odziv, smo ubrali bližnjico in za volanski obroč posadili kar novinarskega kolega. Sledila je izkušnja, ki je na štirih kolesih še nismo doživeli. Ne, ni šlo za nič seksualnega, čeprav je bilo prostora dovolj, da bi se lahko zabavali tudi v troje (moške sanje, pač). Le daljinski upravljalnik smo vzeli v roke, si izbrali eno od masaž (klasično), ki nam je bila na voljo, si na televizijski postaji ZDF ogledali dokumentarec o Hitlerju, za piko na i pa s pritiskom na stikalo iz sedeža naredili udobno usnjeno posteljo, po želji hlajeno ali ogrevano, na kateri smo, brez pretiravanja, celo iztegnili noge. Ne pozabite, pišemo o avtomobilu.
Za to, da je kaj takšnega sploh mogoče, je zaslužna kombinacija dolžine in prednjega sedeža, ki se na ukaz potnika pomakne skrajno naprej. V naslovni vlogi pa se znajde desni zadnji sedež. Ta udobje z veliko začetnico omogoča za doplačilo, ki pa je malenkostno v primerjavi s ceno avtomobila. Kako visok je lahko potnik, da vse skupaj podoživi – sami smo ob masaži, poslušanju Mozarta in modri ambientalni osvetlitvi za kratek čas celo zaspali – pa je odvisno od tega, za katero izmed treh različic se premožni lastnik odloči. Podaljšana namreč v dolžino meri 5,25, še daljša s priponko maybach pa celo 5,46 metra. In v njej je mogoče, da udobje poslovnega razreda podoživljata dva potnika, le voznik ne sme biti predolgih nog. V tem primeru lahko poslovnež (menedžerji večjega podjetja, ki veliko časa preživijo na poti, se sami od sebe ponujajo v vlogi, ki smo jo odigrali) na pot popelje še svojo tajnico. Sami bi izbrali mercedes-maybach. A glej ga zlomka, naša razmišljanja o razredu S s tistimi potencialnih slovenskih in tudi evropskih kupcev nimajo veliko skupnega. Zato se moramo preimenovati po kitajsko. Prav Kitajci so naravnost nori na podaljšane avtomobile in prestižni mercedes ni izjema. Dva izmed treh maybachov imata namreč kitajskega lastnika. Očitno dobro vedo, kako sproščajoče in udobno se sedi zadaj, manevriranje pa raje prepustijo izkušenemu lakaju z belimi rokavicami.
Toda pa naravi smo zvedavi, zato smo na vsak način želeli izkusiti, kako se ta velikan, ki tehta najmanj dve toni, obnaša, ko smo mi njegov gospodar in sedimo za volanskim obročem. Že po nekaj prevoženih kilometrih je bilo jasno: razvaja, a na malce drugačen način. S sodobnimi tehnologijami. Oborožen s kamerami in senzorji vozi tako rekoč sam. Samodejno pospešuje, zavira, menja vozni pas, prepoznava prometne znake in ovinkasto cesto ter zmanjša hitrost, vse v prid varnosti. Sistem samodejnega parkiranja pa s pomočjo štirih kamer otročje lahko opravlja delo, ki bi bilo za povprečnega voznika pogosto misija nemogoče. Je tako natančen, da se pri krmarjenju drugemu objektu približa na vsega 10 centimetrov. Žal za vse našteto znova velja – za bombončke je treba doplačati.
Še najmanj pomembna pri vsem se nam je zdela izbira motorja. Razlog: vsem je skupna nepregledna čreda konj. Bencinski motorji zmorejo od 367 do 630 (od 276 do 463 kW), dizelska 286 in 340 konjev (210 in 250 kW). Obljubljene zmogljivosti so impresivne, saj je maksimalna hitrost vseh najmanj 250 km/h, pospešek do stotice pa največ 6 sekund. Preizkusili smo tudi S 63 AMG, letečo spalnico na štirih kolesih. Zaloga konjičkov tega osemvaljnika te dela nervoznega in naravnost sili v to, da si na cesti občutno prehiter. Na nemški avtocesti smo ga pognali do 260 km/h, pospešek vsega 3,5 sekunde pa za tako zajetno vozilo ni s tega planeta. Kot tudi ne poraba, ki zlahka preseže mejo 20 litrov.
Seveda brez nevoščljivosti, tako značilne za Slovence, če si ga boste kupili, ne bo šlo. Si predstavljate, da na zadnji sedež povabite soseda in mu razložite, da so vas nazadnje tako dobro kot sedeži zmasirali na potovanju na Tajskem? Ali pa, da dekleta, ki bi vas rada preizkusila – no, ne vas, pač pa masažni sedež – vseskozi trkajo na vrata? Sosedu bi se zmešalo in bi gotovo rekel, da ga mora imeti tudi on. Pa čeprav bi moral zastaviti hišo, saj je osnovna cena astronomskih 101.010 evrov.
P. S.: Da bomo udobje poslovnega letalskega razreda kdaj podoživeli na štirih kolesih, si nismo predstavljali. Le da je bila vozovnica tokrat 50-krat dražja…
