Pet let po ukinitvi nagrade za kratko prozo fabula so se pri založbi Goga odločili, da je čas, da tej literarni zvrsti spet namenimo več pozornosti. V založbi, kjer tudi sicer skrbijo za kulturni utrip Novega mesta, so že lani prvič organizirali festival Novo mesto short. Zasnovali so ga, ker kratka proza kot zvrst nima svojega festivala in ker so avtorji kratkih zgodb ostali brez nagrade. »Med bralci ima kratka proza poseben status. Obveljala je za znamenje novega obdobja, kot branje za ljudi, ki imajo manj časa, a zahtevajo vse, kar jim ponujajo največji – natančnost, duhovitost, presenečenje, zanimivo jezikovno podobo. Je zvrst, ki najhitreje prehaja med jeziki,« je prepričana Gogina urednica Eva Vrbnjak.
Festival bodo letos nadgradili z razširitvijo programa in podelitvijo nagrade novo mesto avtorju najboljše zbirke kratke proze; časopisna hiša Dnevnik se literarnemu dogajanju pridružuje kot medijski sponzor. Nagrado bo podelila revija Rast, prinaša pa tudi finančno spodbudo, ki bo znašala 2000 evrov.
Žirijo sestavljajo člani Društva slovenskih literarnih kritikov (Ana Geršak, Mojca Pišek, Žiga Rus). Izbirali bodo med približno osemdesetimi domačimi kratkoproznimi zbirkami z letnico 2016. Imena štirih nominirancev bo žirija oznanila 31. avgusta, nagrajenca pa v sklopu festivala, ki bo 29. in 30. septembra zavzel Novo mesto.
Zvrst za nerazvajene
S festivalom in nagrado želi založba izboljšati vidnost slovenske kratkoprozne produkcije, ki v našem literarnem polju ostaja v nehvaležni senci romana. Avtorje želijo spodbuditi k pisanju, bralce k branju.
Urednik Andrej Blatnik uvršča v program Cankarjeve založbe precej domače in prevedene kratke proze, ker gre za literarno zelo močno pisanje, a obenem opozarja, da zahteva omenjena zvrst tudi nerazvajenega bralca, sposobnega zapolnjevanj praznih mest v besedilu. Prav zaradi tega so po njegovih izkušnjah tovrstne zbirke manj prodajane, izposojane in v slovenskem založniškem kontekstu manj zaželene. »Zadnji štirje prvenci, ki sem jih objavil, so dobili nagrade za najboljši prvenec, od tega so bile trije knjige kratke proze. Kratka zgodba je torej cenjena vsaj med strokovnjaki, nagrada pa ji bo gotovo pomagala, da se bo bolj udomačila tudi med bralci sodobne slovenske proze.«
Nagrada se zdi nujna tudi uredniku LUD Literatura Andreju Hočevarju, ki v zbirki Prišleki ob poeziji izdaja predvsem kratko prozo, pa tudi druge žanrske hibride in eksperimentalne forme. Čeprav se zdi, da bi morala biti kratka zgodba ob našem pomanjkanju časa in koncentracije primerna forma, je podobno kot poezija še vedno bolj nišna zvrst, pravi Hočevar. »Sploh med prvenci izide veliko zbirk kratkih zgodb, saj se mladi avtorji prej kot romana lotijo pisanja pesmi ali kratke zgodbe. Kratka proza mora biti dobro premišljena in zahteva veliko truda, a je tudi žanr, pri katerem se prehitro zadovoljimo s povprečnostjo. Želim si, da bi nagrada vplivala predvsem na spodbujanje večje odgovornosti pri pisanju.« K izdaji (prevodne) kratke proze je sicer po njegovih izkušnjah težko pritegniti tudi tuje založnike. »Izjema so Kanadčani, ki imajo v tej zvrsti nobelovko, Alice Munro. Roman je kljub vsemu še vedno razumljen kot ustvarjalni vrhunec,« pojasnjuje.
Kot sprint in maraton
»Kratka proza in roman sta zame kot sprint in maraton. Oboje imam enako rada, je pa pisanje romana zahtevnejše, ker od mene zahteva disciplino, zgodnje vstajanje, poglobljen študij,« pravi avtorica romanov in kratkih zgodb Mirana Likar Bajželj. Ob pisanju romana lahko napiše kratko zgodbo, celo razbremeni jo in sprosti kakšno napetost, romana pa ne more napisati mimogrede. »Užitek pri napisani kratki zgodbi pride hitreje, pri romanu pa dlje časa traja, kar najbrž nekaj pove tudi o bralcih. Na Cobissu vidim, da so izposojeni skoraj vsi izvodi mojega nedavno izdanega romana Babuškin kovček in najbrž niti deset odstotkov primerkov mojih kratkih zgodb, ki polne izposojenosti niso dosegle niti takoj po izidu.« Na njeno odločitev o zvrsti naslednje knjige tako niso vplivale nagrade, temveč življenjske okoliščine. »Sem pa to, da ni nagrade za kratko prozo, občutila kot krivico. Navsezadnje bi jo lahko podelili tudi brez finančne spodbude, zato se mi je zdelo, da gre za namerno spregledovanje ene od literarnih zvrsti ali celo njenih avtorjev.«
Da je roman težje napisati kot kratko zgodbo, meni tudi Nejc Gazvoda, dobitnik prve fabule leta 2006 za knjigo Vevericam nič ne uide. »Ampak če prebereš kratko zgodbo Alice Munro, dobiš velikokrat od nje dosti več kot od kakšnega romana. Kratkih zgodb se nima smisla lotevati kot nadomestek za roman – so posebna zvrst, ki potrebuje zagrizene mojstre.« Nagrade niso nikoli vplivale na njegovo odločitev, kakšno zvrst piše ali v katerem mediju ustvarja. »Je pa dejstvo, da so imele kratke zgodbe v času fabule dosti večji ugled, zato je krasno, da se nagrada za kratko prozo vrača. Fabula mi je na ustvarjalni poti izjemno pomagala in najbrž ostaja eno najpomembnejših priznanj, ki sem jih dobil.«
