Želim, da ga proučite iz vsakega zornega kota, in želim, da predvidevate, da je nečesa kriv, vse dokler ta sum lahko čisto zagotovo zavržete. (naročilo šefa kriminalistov Prousta svojim podrejenim v kriminalnem romanu Zamenjana zibelka)
Kot dolgoletni kriminalist sem se po službeni dolžnosti veliko družil s kriminalci, tožilci, sodniki in odvetniki, politiki in gospodarstveniki, še posebej pa z generacijami odličnih kriminalistov – in vsi našteti so me bogatili s takimi in drugačnimi izkušnjami. Na vse omenjene se še prav posebno rad spomnim v večernem hladu terase, ob pregledu črne kronike: pri (kriminalnih?) zgodbah ljubljanskega župana Zorana Jankovića (ZJ), pri zgodbah o suspendirani tožilki, ki je s posebno vnemo, vendar neuspešno, prav rada preganjala policiste, ob tem menda zlorabila svoj položaj in se nazadnje tako uspešno »skrivala«, da je kazenski postopek zoper njo zastaral; o nekdanji premierki, za katero je tožilstvo zavrglo ovadbo, da je s pomočjo korupcije in zlorabe hotela postati evropska komisarka; o (ne)odhodu nekdanjega notranjega ministra v zapor; še posebej pa sem užival v priliki o zatrpanem poštnem nabiralniku znanega politika, ki ima stalne težave s sprejemanjem sodne pošte in vobče s sodnijo.
Vsem tem zgodbam je skupen element časa – kdaj nekdo (p)ostane nedolžen, drugi pa obsojenec in zapornik. Večkrat sem opozarjal in o tem tudi nekaj malega pisal, da je v (pred)kazenskih postopkih treba policiji, tožilstvu in drugim nadzorstvenim organom, ki sodelujejo pri razkrivanju zahtevnih oblik (gospodarskega) kriminala, omogočiti potreben strokovni mir, ki naj služi profesionalnemu zbiranju dokazov, v razumnih rokih, držeč se zakonskih norm, ki opredeljujejo hude posege v človekove pravice. Prav zato si bom v smislu rimskega pregovora amici vivitia noveris, non oderis dovolil nekaj strpnih kritičnih misli o ljudeh, ki so mi blizu – mojih pravniških in kriminalističnih kolegih. Kajti vedno je treba razpravljati o (ne)sposobnosti različnih državnih in pravosodnih organov, povezanih z odkrivanjem kriminala in časovno dimenzijo, ki spremlja te postopke. Znano je, da so skrajno sumljiva, pravno nedorečena, nelegalna ali pollegalna dejanja posameznikov ali skupin v razgibanem tranzicijskem času postajala legitimna in legalna in tako začela predstavljati vzorce obnašanja v gospodarskih in političnih korporacijah.
Spomini na Orwella
V dolgoletni kriminalistični karieri sem bil večkrat razočaran. Videl sem notorne in premetene kriminalce, ki so ostali na prostosti, na desetine drugih osumljencev in obtožencev, ki so ostali nekaznovani, in še veliko drugih primerov, ki so ostali nerazrešeni. Videl sem priče, ki so lagale pod prisego, nemarno delo policije, neaktivne tožilce, neučinkovito delo izvedencev, zvite odvetnike, neprepričljive sodnike in porotnike brez znanja. Doživel pa sem tudi veliko dobrega – svetle trenutke, ko je sistem deloval kot naoljena ura, ko je pravica na sodišču doživljala zmagoslavje. Na primeru ljubljanskega župana pa si lahko ogledamo, ali sistem res deluje učinkovito in pravično.
»Na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP vas naprošamo, da nam dostavite dokumentacijo oziroma podatke o delovnih obveznostih župana MOL Zorana Jankovića dne 22. 8. 2014 med 15. in 16. uro. Podatke potrebujemo za uspešno izvedbo predkazenskega postopka, ki ga vodimo zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, podatki pa bodo uporabljeni kot morebitni dokaz v kazenskem postopku.« Če menite, da je to citat iz Orwellovega romana 1984 in da je pisanje nastalo v Ministrstvu resnice, pod budnim očesom Velikega brata, ki s pomočjo Miselne policije nadzoruje celotno naše življenje, se motite. To pisanje je nastalo v Nacionalnem preiskovalnem uradu (NPU) in je bilo avgusta 2016 v obliki uradnega dopisa poslano na naslov Mestne občine Ljubljana (MOL).
Policijska zahteva je pravno utemeljena na 148. členu zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki policiji daje nujno potrebno generalno pooblastilo, da hitro operativno ukrepa v primeru sumov kaznivih dejanj. Tako mora ukreniti vse potrebno, da se zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz… in sme zahtevati potrebna obvestila od oseb. Brez pridržkov tudi od župana MOL ali celo od predsednika vlade. Naivno pa je pričakovati, da jim bo župan na osnovi opisane zahteve poslal podatek, kje je bil tisti dan. Tako se v praksi ne dela in takega podatka ne bi dal nihče, saj bi se vsakdo najprej vprašal, zakaj brez pojasnil (razen pravne latovščine) policijo zanima, kje je bil ta dan in kaj je počel.
Na ta način se je NPU želel izogniti neposredni konfrontaciji z (ne vem česa osumljenim) županom, kajti če bi razpolagali s podatki, da za določeno osebo (župana MOL) obstajajo razlogi za sum, da je 22. 8. 2014 (?) med 15. do 16. uro storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), bi ji morali, preden začnejo od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo, ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti ali odgovarjati na vprašanja… Namesto da bi NPU v duhu ZKP kar neposredno vprašal ZJ (še bolje pa, da bi z drugimi kriminalističnimi prijemi preveril njegov alibi), kje je bil ta dan in kaj je počel ter kdo lahko njegove trditve potrdi, implicitno angažira njegovo tajnico ali vodjo kabineta, naj skrivoma poškilita v njegov namizni koledar za kritični dan, kajti le onidve mogoče razpolagata z vsemi podatki o njegovih obveznostih izpred dveh let. Če pa na koledarju ni nič zapisano – morda je ob tej uri skočil do bližnje cvetličarne kupit rože za ženo – in ker je splošno znano dejstvo, da računalnika, v katerem bi imel zapisane vse svoje obveznosti, ne uporablja, bi morali njegovi sodelavki tako rekoč na tajen način od župana izvedeti, kje je bil tisti dan.
Seveda so ga sodelavke, ki so videle pošto NPU, nanjo opozorile. Ker je bil prepričan, da gre za še eno od v zadnjih letih mnogih prikritih preiskav proti njemu, je NPU namerno odklonil poslati omenjeni podatek o svojem alibiju, ob tem pa napisal pritožbo direktorju NPU. Najbolj zanimivo je, da ga potem nihče iz NPU ni ničesar več vprašal o tem »kritičnem« času!? Kot da ga samo malo vlečejo za j… in preverjajo njegove živce. Tak način preiskovanja pomeni pospeševati govorice, ki v nekaterih okoliščinah utegnejo celo uničiti eksistence in kariere. Nekoč so osumljence mučili, kar je bila metoda primitivcev in nasilnežev. Danes je bistveno drugače, saj te država lahko zakonito nadzira in sistematično preiskuje, mediji pa objavljajo obsežne prispevke, v katerih te izprašujejo in gonijo nagega skozi džunglo tako imenovanega javnega mnenja in njegove pohotnosti, ki se vedno živo zanima za »elitne kriminalce«.
Hišna preiskava, ki jo je že večkrat doživel, je bila vedno pospremljena z množico kamer in novinarjev, ki so dežurali pred MOL že pred prihodom kriminalistov. Mar se ta operativni, pravni in nujno potrebni kriminalistični ukrep ne pripravlja v strogi profesionalni konspiraciji prav zato, da zanj ne izvedo osumljenci in da relevantnih dokazov ne poskrijejo na varno? Zato preiskovalci in tožilci nikoli ne smejo prestopiti meje med profesionalnostjo in resničnostnim šovom komercialnih TV.
Zbiranje dokazov, aretacija in pripor
NPU in specializirano tožilstvo županu že več let permanentno sledita kot okorelemu sicilijanskemu mafijcu in mu, prosto po Marku Pogorevcu, za zdaj neuspešno dihata za ovratnik. Prisluh županovemu telefonu je potekal več mesecev. Ali gre za nepoboljšljivega povratnika, ki s pomočjo kriminalnih poslov vodi MOL in prestolnico spreminja v Corleone? Ne glede na morebitno operativno nujnost in zakonsko opravičljivost takega ukrepa si lahko vsak zase predstavlja, kaj pomeni, da nekdo posluša in arhivira vse, kar ste se leto dni pogovarjali po telefonu. V tako dolgem času popolnoma razgalijo vašo osebnost, spoznajo vaš karakter, izvedo, kdaj ste slabe volje, kdaj ste zaprti in kdaj imate vnet mehur, kako zabrusite ženi ali bližnjim kakšno neprimerno besedo, kako se pogajate za posle in kako politično razmišljate, v kar se všteva tudi število kletvic, ki jih izrečete na račun nekaterih politikov; kdaj in s kom pijete kavo in ne nazadnje, s kom ste spali oziroma želite spati.
Skratka, od vaše zasebnosti ne ostane popolnoma nič. Oblast o vas ve več kot Orwellova Miselna policija. In permanentno se lahko skrbi za to, da se drekec ne bo razdišal. Zato morajo biti zakonski časovni roki, v katerih mora reagirati tožilstvo v smislu začetka kazenskega postopka, točno in nedvoumno določeni, o čemer se prav zdaj obeta burna in potrebna strokovna razprava.
Kaj epohalnega je ob dolgih prisluškovanjih dobilo v roke tožilstvo? Kot beremo v medijih, ga sumijo izsiljevanja spolnih uslug in, kot že tolikokrat doslej, korupcije, in to s strani (korumpiranega) zapornika. Korupcija je za preiskovalce trd oreh in jo je težko dokazovati (spomnimo se samo na primer Patria), zato se upravičeno sprašujemo, ali je NPU za to, da ustrezno dokaže županova gnusna dejanja, imel pripravljen označen denar, ki naj bi ga župan sprejel kot koruptivno darilo? S prikritimi preiskovalnimi ukrepi bi morali priti do dokazov, kako sprejema podkupnino od ozvočenega policista pod krinko, policija pa bi vse to posnela s kamero in aretacija bi bila pompozna, mediji bi ponoreli pri iskanju drobnih umazanij, posledično pa bi tožilstvo moralo preiskovalnemu sodniku predlagati takojšen pripor. V takem primeru bi aretacijo moral sprejeti kot poletni dež, ki se mu pač ni mogoče izogniti, saj ob mnogih postopkih, ki jih tožilstvo vodi proti njemu, njegov položaj ni lahek.
V sodne mline človek zlahka zabrede in se iz njih le stežka izmota. Člen 201 zakona o kazenskem postopku določa: Če je podan utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, se sme pripor zoper njo odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje.
Če ima tožilstvo v rokah prepričljive dokaze, bi moralo brez težav utemeljiti županov pripor: to je najmanj peti (ali deseti) sum kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil (tako imenovana ponovitvena nevarnost); njegove osebne lastnosti očitno kažejo sume, da se več ukvarja s kaznivimi dejanji kot z županstvom (na štirih volitvah izraženo prepričanje ljubljanskih volilcev, da ni tako, pač ne šteje); njegovo prejšnje življenje je polno grehov še iz Mercatorja, ki ga je najbrž že takrat pripravil za prodajo Agrokorju, ob tem pa po dokazih tožilstva celo pozabil plačati neke davke na prodane delnice; razmere, v katerih živi, so skrajno konfuzne – vsak dan odloča o usodi mnogih ljubljanskih projektov in se ob tem druži z mnogimi državljani različnih osebnih in poslovnih interesov, pozno zvečer se mora posvetovati z odvetniki, ki jih mora plačevati iz svojega žepa, in ne iz občinskega proračuna, kot je pred leti storil znani tržiški župan, ki ga je zapora rešilo vrhovno sodišče z obrazložitvijo, da je to storil v pravni zmoti.
In ko ZJ od odraslih otrok zahteva vrnitev posojila, še komisija za preprečevanje korupcije ugotovi, da ne zna pojasniti svojega premoženja (čeprav kasneje sodišče s takim sklepanjem KPK popolnoma pomete). Pa nič, ZJ je še kar na svobodi!? Če obstajajo prepričljivi dokazi, da je do seksa prišel z izsiljevanjem ženske, ki je želela imeti redno zaposlitev v občinskem podjetju, potem bi ga tožilstvo že zdavnaj moralo naskočiti z vsemi topovi. Očitno pa se mora nekaj let vrteti na vročem žaru javnega mnenja. Ali pa mogoče dokazi niso dovolj prepričljivi, da bi zdržali resno presojo na sodišču, kar se je v vseh dosedanjih postopkih proti županu že dogajalo?! Vključno s tistimi dokazi, za katere je županov odvetnik predlagal, da se izločijo?
Politikom prednost
Večina slovenskih medijev, ki pišejo o velikih kriminalnih zgodbah, ima za odgovorne urednike starokopitneže, čudake z brezupnim nazorom, da je vsak državljan nedolžen, dokler se ne dokaže nasprotno. Tega se držijo tudi v pisanjih, kjer v glavni vlogi negativca nastopa ZJ. Zato jim je lahko hvaležen, saj skupaj z njim potrpežljivo čakajo na kakšno obsodbo. Nekateri pa z udarnimi naslovi pritegnejo pozornost ljudi. Vedo, da bolj senzacionalni naslovi pritegnejo več pozornosti, zato so besede izbrane preudarno, da bi bil učinek povedanega čim večji. Vse dogodke spremljata hrup in blesk velikopoteznih besed. Nisem privrženec zarotniškega razmišljanja, zato sem prepričan, da kriminalisti in tožilci ne preganjajo politikov po naročilu drugih politikov ali celo zaradi kakšnih osebnih zamer. Gre kvečjemu za to, da se na politike gleda kot na posebne trofeje. Kot lovci, ki gredo v Afriko namesto gazel, ki so jih savane polne, ustrelit kakšnega izmed petih »velikih«.
Zato so tudi preiskovalci ponosni, ko zaradi kriminalnih rabot »odstrelijo« pomembnega politika. Kar pa ni preprosto, tako kot ni enostavno odstreliti kafrskega bivola ali belega nosoroga. Za to mora lovec uporabiti posebne zvijačne ukrepe, močno strelivo in izkušeno ekipo goničev. Tako morajo tudi preiskovalci za pregon politika uporabiti posebne ukrepe, močne dokaze in najboljšo ekipo, kar vse naj prinese rezultat v obliki obsodilne sodbe. Seveda so pri trofejah tudi drugačne zgodbe, na primer zaseda ministru Koprivnikarju in pred leti kaznovanje takratnega direktorja policije Janka Gorška, ki so mu v policijskem voznem parku podtaknili neregistriran službeni avto, policisti pa so ga čisto »po naključju« ustavili in ga oglobili – da se bo vedelo, da z vsemi državljani ravnajo enako. Delo preiskovalcev in tožilcev lahko ocenjujemo predvsem na podlagi premice profesionalnosti in izkušenosti na eni strani ter diletantstva na drugi.
Župana Jankovića še nismo slišali, da bi iskal politične in druge konspirološke zarote, ne izogiba se sodstvu z zdravniškimi potrdili Medicorja, ne skriva se vročevalcem sodnih pošiljk in poštni predal menda vsakodnevno prazni, ne prijavlja začasnega bivališča v Milanu kot v uvodu omenjena tožilka, ne vemo, da bi se vozil v Lichtenstein polnit ali praznit skrite bančne račune ali da denar prenakazuje v še bolj oddaljene davčne oaze…, skratka, stalno je tu, našim organom tako rekoč slastno serviran na krožniku kot dobro uležan rostbif. Želi, kot je že večkrat ponovil, da ga pravosodje vzame prek vrste in mu dokaže kakršnokoli kriminalno dejavnost, sicer pa naj mu kot državljanu v pravni državi dajo mir, da lahko prakticira svoj poklic oziroma svojo zahtevno in do Ljubljančanov odgovorno službo in da se lahko neobremenjeno poda v politične tekme.
Tožilstvo mu med drugim očita sum zlorabe uradnega položaja, ker naj bi poklical direktorico Javnega holdinga in zahteval razveljavitev javnega naročila za poštne storitve. Dolžnost župana je, da svoje podrejene, ki upravljajo z denarjem davkoplačevalcev, opozori, naj se pogajajo za ugodnejše cene. Saj to dober župan in vsi občinski uslužbenci morajo početi pri vseh poslih, povezanih z javnim denarjem. Vse preostalo nakladanje o pravilni uporabi zakona o javnem naročanju je lahko blef, kajti ta zakon je bil že tolikokrat dopolnjen in spremenjen, da ga najbrž ne razumejo več niti njegovi sestavljalci, prav zaradi svoje konfuznosti pa odlično služi mnogim mahinacijam v celotni državi, kjer skozi »strokovna in zakonita« javna naročila izgubljamo milijone evrov.
Stvari, ki jih imajo v rokah tožilci, poimenujejo dokazi. Kaj pa je vse tisto, česar niso našli? Včasih je tisto, kar manjka, mnogo pomembnejše za objektivno presojo. Zato zgoraj citirano genialno naročilo šefa kriminalistov Prousta odraža bistvo kriminalistične logike – vsakdo je lahko osumljenec, vendar mu je to treba dokazati z analizo in sintezo vseh dokazov in indicev, tako tistih, ki osumljenca obremenjujejo, kot tistih, ki ga razbremenjujejo. Delovati je treba kot star pronicljiv pajek, ki počasi in sistematično plete mrežo, ki je dovolj velika ne samo za eno muho, temveč za vse skupaj. Pa ne predolgo, saj dokazi lahko zvodenijo, zastarajo ali se celo izločijo iz sodnega spisa.
Zato velja pritrditi politikom v smislu prioritete njihovih zadev na sodiščih, kajti odvisni so od glasov volilcev, iz tega črpajo moč, vpliv in eksistenco. Ni moj namen braniti politikov, ker za to znajo sami dobro poskrbeti; nasprotno, treba jim je stalno gledati pod prste in njihovo osumljenost čim prej natančno dokazati, sicer jih ljudski glas vse prehitro kriminalizira in stigmatizira. Tako kot preostali državljani so tudi oni upravičeni do dobrega imena, profesionalnega zbiranja dokazov v (pred)kazenskih postopkih in ugotavljanja krivde v razumnih rokih.
Izkušeni pravni mački trdijo, da enostavnega primera na sodišču ni, kar mnogo tožilcev dokazuje z uspešno končanimi postopki. Če pa jih je premalo in so preobremenjeni, je dolžnost politike, da zagotovi pogoje za nove zaposlitve. Tudi v tem kontekstu je treba razumeti zgoraj citirano misel, da sta nedolžnost ali krivda v prvi vrsti vprašanje časa.
