Zgodbo o treh umetniških generacijah družine Demšar sta začela brata Blaž in Anton. Vsak svojo nadarjenost sta iz rodne bajtarske družine v Selcih na Gorenjskem ponesla v svet. Blaž Demšar (1903–1981) je odšel s trebuhom za kruhom v Sarajevo in se tam naučil izdelovati godala, njegovi inštrumenti pa sodijo v sam svetovni vrh. Njegovo delo je nadaljeval sin Vilim Demšar (1937–2017). Anton Demšar (1907–1967) je postal prvi poklicni restavrator na Slovenskem, njegova prva ljubezen pa je bilo slikarstvo. Njegov likovni talent je nasledil sin Tone Demšar (1946–1997), ki je postal cenjen slovenski kipar. Predstavnika tretje generacije pa sta Blaž in Polona Demšar. Blaž izdeluje godala, Polona, tretja v liniji likovnih umetnikov, pa je fotografinja, kiparka, oblikovalka stekla in vajenka v goslarstvu.
Pričujoča razstava torej prikazuje umetniške stvaritve družine Demšar. V zgornjem prostoru peterokrakega stolpa so na ogled godala treh generacij goslarjev ter glineni izdelki očeta Toneta in hčerke Polone. Stične točke med umetnostjo izdelovanja godal in oblikovanjem gline niso vidne le v izpeljavi glinenih suličastih objektov iz stranic violine v delu Portal (2017), ki se spogleduje še s srednjeveško obliko grajskega ambienta, temveč tudi v variacijah in multiplikaciji godal in stisnjenih obrazov v plašču Tonetovega Velikega kara (1989). Ta glineni relief je uperjen proti majhnosti ljudi na oblasti, ki tlačijo človeka, sodobna, družbeno angažirana različica Poloninih glinenih in rustikalnih malh z odprtinami za denar pa meri na občinske, davčne in kulturne institucije moči, ki grenijo življenja umetnikom, pa še marsikomu.
V spodnjem prostoru stolpa se Polona predstavlja z nizom steklenih skulptur v obliki violin (Par, 2017) z odtisi fotografij iz otroštva, ki se razkrajajo kakor spomini, hkrati pa gradijo barvito prostorsko instalacijo. Unikatne steklene violine, intimno zaznamovane z otroškimi očmi, ki so vpijale družinsko zavezanost glasbi in očetovo ukvarjanje z žgano glino, se dotikajo osebne problematike očeta, ki so ga grizle negativne izkušnje s takimi in drugačnimi »Samodržci«. Ta torzo je tesnoba sama, ki jo izražajo razporki na suknjiču in nagneteni vojaški škornji v njegovem trebuhu. Prav na tej vsebinski točki se umetnost oblikovanja stekla in gline stakneta.
Stiske otroka so zapisane v presvetljenih in prežganih fotografijah ter »pokrpanih« delih stekla, oblikovanih kot unikatni deli violin. Če je izdelovalec godal usmerjen k popolnemu zvoku, pa je umetniško oblikovanje v glini in steklu opazno osvobojeno vnaprej zastavljenih poti; proces mišljenja je tu spremenjen v čakanje, poslušanje, sodelovanje in dialog. Soočeni smo s pristnim ustvarjalnim spajanjem, ki vedno doseže več, kot bi si lahko zamislila katera koli teorija ali premišljeno načrtovanje. Pogoj za uspešno oblikovano glino ali steklo je, da se zmore umetnik v nekem trenutku prepustiti telesu in roki, da mislita po svoje.
Družina Demšar je zavezana rokodelstvu in dolgi tradiciji razvoja orodij. Glasbeni inštrumenti odlično ponazarjajo značilnosti trenutkov, v katerih so bili izdelani, pa tudi v Tonetovi žgani glini in Poloninem steklu ter glini se odraža dolga tradicija umetnostnih oblik. Rokodelska tradicija je čedalje bolj cenjena v sodobnem tehnološkem svetu, v svetu mehanizirane proizvodnje in obžalovanja vredne izgube dotika človeške roke v izdelkih in okoljih množične proizvodnje. In prav na tej točki se zjasni rdeča nit razstave: v družini Demšar je življenjsko okolje izdelek človeških rok, vsakdanje delo in življenje pa vključujeta prenašanje ročnih spretnosti in izdelkov na naslednje generacije. Dela na tej razstavi so resnično odsev nenehnega srečevanja in združevanja rok in duha zaporednih generacij.
