Številni so še spali, ko je v ponedeljek zjutraj začelo kapljati, ko je zapihal alpski veter, pa je vrag vzel šalo. Po zraku so leteli dežniki, sledile so jim napihljive blazine, tem pa njihovi lastniki. Poleg polomljenih baldahinov je neurje za seboj pustilo tudi za ves dan onesposobljen oder. Sicer najmanjšega od treh. Da šotorsko mesto sploh še stoji, je treba dati kompliment nomadom, ki v njem prebivajo.
Ko ni deževalo, je bila sončna pripeka tako huda, da te je skok v Sočo shladil le za minuto ali dve. Razumljivo torej, da je bila žeja huda. Poleg ponudbe v neposredni bližini glavnih dveh odrov in na uradni plaži, kjer se razmerje giblje v območju enega evra na deciliter piva, se je letos v okrnjeni obliki vrnila tudi lanska pogruntavščina evrske pločevinke piva. Te so hladne, a jih prodajajo le še na eni lokaciji in do 18. ure.
Da animacija ni odvisna zgolj od tekočega poguma, prispevajo tudi organizatorji dopolnilnih dejavnosti. Te sežejo od jutranje joge in telovadbe do slikarskega krožka, tečaja bondagea in mitološke odbojke oziroma badmintona zgoraj brez za ženske ali v tangicah za moške. Seveda je naključje želelo, da smo tudi letos ujeli le tekmovanje moških. Navdušil pa je velikanski tvister, na katerega je metal senco velikanski kip, obkrožalo pa ga je še večje navdušenje navzočih.
Ob paleti možnih aktivnosti, med katerimi lahko pridejo na svoj račun tudi bolj potrošniško usmerjeni z obiski stojnic klekljarskih izdelkov ali kreacij iz domačega usnja, je dokaj nenavadno, ko prejmeš klic iz civilizacije in je predmet največjega zanimanja nekaj tako postranskega, kot je bila izkušnja nastopa Marilyna Mansona. Pevec se je pred dobrimi dvajsetimi leti izstrelil na ameriško in svetovno glasbeno sceno, ko si je nadel obleko z umetnimi prsmi. Američane je z albumom Mechanical Animals, ki je izšel istega leta, kot je Dana International zmagala na Evroviziji, tako zelo šokiral, da so ga nekateri obtožili, da je spodbudil strelski pohod v srednji šoli Columbine. Veliko pričakovanje je bilo torej upravičeno. Zanj se je greblo tudi v novinarskih vodah, a gospod ni dajal intervjujev. Sodeč po izjavah vprašanih je pustil nepotešene tudi obiskovalce. Namesto ure in pol je igral le uro z nenadnim koncem, še tisti, ki so se med nastopom razživeli, pa so pojasnili, da predvsem zaradi nostalgije.
Diametralno nasprotje je bil nastop čeških virtuozov Gutalax. Lani naj bi do dna duše pretresli enega od varnostnikov ob drugem odru. »To samo vrešči kot prašič,« je bil njegov precej natančen opis. Čeprav je vreščanja manj od prijaznega oponašanja prašičjega smrkanja v ritmu glasbe, ki vrtinči najbolj odbito občinstvo. Ko poleg dvainpolmetrskih kostumov tiranozavrov ter rajajoče množice s straniščnimi ščetkami in toaletnim papirjem opaziš, da je nekdo s seboj pripeljal tudi manjše kemično stranišče, da bi ga dvigal nad glavo med poplesavanjem, razumeš, da izraz »anything goes« močno presega vse tvoje predstave. Tudi sicer je nomadsko mesto, polno »migrantov« z vseh vetrov, večinoma iz tujine, tako sproščeno in neobremenjeno, da bi številne modne odločitve šokirale marsikaterega župana hrvaških otoških mest. V Tolminu takšnih napetosti ni čutiti, mesto pa ponuja komplementarno ponudbo, ki je letos še najbolj prav prišla pri hrani. Ta je bila v primerjavi z minulimi leti v kampu okrnjena za najbolj »budžetno« izbiro.
Čeprav se je kdo morda kulinarično postil, ni bilo nobenega razloga, da si ne bi privezal vsaj glasbene duše. Poleg že omenjenih je nabor bendov obsegal nekaj za vsakogar. Vikinge so navdušili odlični Amon Amarth, bolj mašno usmerjene pa poljski metalski pridigarji Batushka. Ob Iced Earth, Abbath, Krisiun, Bloodbath, Opeth in malo morje drugih je bilo izbire na pretek, od današnjega zadnjega dne pa se največ pričakuje od Heaven Shall Burn, ki so si pred leti z izjemnim nastopom pridobili polno skledo tolminskih simpatij.
