Prejšnji teden se je svet navduševal nad zgodbo Primoža Rogliča, ki se je v nekaj letih iz smučarskega skakalca prelevil v vrhunskega kolesarja. Toda Roglič še zdaleč ni edini športnik, ki je zamenjal športno panogo. Nekaterim med njimi je celo uspelo, da so bili v obeh panogah izjemno uspešni.
Sočasno kot je Slovenija slavila športni uspeh konvertira Rogliča, so se na Hrvaškem navduševali nad Mariom Bloudkom, ki je postal evropski mladinski prvak v teku na 800 metrov. Osemnajstletnik je pred tem deset let treniral nogomet in je veljal za enega najobetavnejših mladih hrvaških nogometašev, ki so ga povabili celo v Arsenalovo nogometno šolo. Raje se je odločil za Dinamo, toda že kmalu zatem si je med pomembno tekmo komplicirano zlomil nogo. Ko je končno ponovno shodil, pa se ni vrnil na nogometna igrišča, temveč na atletske steze. Po enem letu treninga je postal član hrvaške kadetske reprezentance in že na prvem mednarodnem nastopu je osvojil bronasto medaljo. Zdaj velja za enega najbolj talentiranih hrvaških mladih atletov.
Kolesarke in hitrostne drsalke obenem
Menjava športnih disciplin je bila v preteklosti veliko bolj razširjena kot zdaj. Tako so denimo med dobitniki olimpijskih medalj iz začetka 20. stoletja tudi taki, ki so jih dobili v jadranju in smučarskih skokih (Norvežan Thorleif Hung), bobu in boksanju (Američan Edward Eagan) ali kolesarstvu in hitrostnem drsanju tako kot Nemka Christa Luding-Rothenburger v osemdesetih letih, ki je sploh prva ženska, ki je osvojila medaljo na zimskih in poletnih olimpijskih igrah. Zanimivo je, da se je kombinacija kolesarstvo in hitrostno drsanje med dobitniki medalj pojavila še dvakrat. Desetletja za njo pa je v enaki kombinaciji kolesarstvo-hitrostno drsanje nastopala Japonka Seiko Hashimoto, s tem, da je olimpijsko medaljo dobila v drsanju. Veliko bolj uspešna pa je bila v tej kombinaciji Kanadčanka Clare Hughes, ki je najprej osvojila dve bronasti medalji v cestnem kolesarstvu, se preselila med drsalce in osvojila še dve bronasti, srebrno in zlato medaljo na igrah treh olimpijadah. Z opombo, da je Hughesova najprej tekmovala kot drsalka, se pri osemnajstih spremenila v kolesarko, nato se je pri 28 letih ponovno vrnila k drsanju. Za razlog zamenjave športne discipline je v svojih spominih navedla hudo depresijo, za katero je zbolela po osvojenih kolesarskih medaljah.
Kolesarstvo se sploh pogosto pojavlja kot eden izmed športov športnikov, ki so zamenjali športno disciplino. Tudi Britanka Rebecca Romero, ki je na olimpijadi v Atenah osvojila medaljo v veslanju, je nato prešla v kolesarstvo in že na naslednji olimpijadi leta 2008 v Pekingu postala olimpijska prvakinja v dirkališčnem kolesarjenju.
Upokojenci, ki bi še tekmovali
Seveda pa so med športniki tudi taki, ki so športno disciplino zamenjali po koncu svoje več kot uspešne kariere v enem športu. Denimo legendarni košarkar Michael Jordan se je po svoji prvi NBA upokojitvi leta 1993 spremenil v igralca bejzbola, a ko ni imel velikega uspeha, se je raje vrnil h košarki in s Chicago Bullsi osvojil še tri naslove NBA. Še bolj nenavadna je pot atleta Carla Lewisa, ki je že na atletskih stadionih medalje pobiral tako v sprintu kot v skoku v daljino, a so ga leta 1984 na draftu ameriške hokejske lige za svojega igralca izbrali Dalas Cowboys. Nekaj mesecev pozneje pa je enako storila še košarkarska ekipa Chichago Bullsov. Razlog za izbor je bil, da je bil Lewis tedaj pač najboljši športnik na svetu. Pametno pa je, da nikoli ni nastopil ne v hokeju ne v košarki.
