V tragičnih primerih samomorov nas novinarje novinarski kodeks zavezuje, da o samomoru in poskusu samomora poročamo le, če to narekuje javni interes, vzroke in okoliščine samomora ali njegovega poskusa pa navajamo previdno. V več kot petdesetih mednarodnih raziskavah so namreč ugotovili, da se verjetnost samomorilnega vedenja med ranljivimi posamezniki dodatno poveča, kadar mediji o samomorih poročamo zelo neposredno, torej z jasnimi opisi metode samomora, dramatičnimi naslovi in fotografijami z dogodka.

Sume vzbudi nenaraven potek dogodkov

Leta 2015 je slovenska statistika zapisala 425 samomorov, nekaj od njih se je zgodilo tudi na cestah, na železniških tirih in v gorah. Kdaj policisti pravzaprav posumijo, da ni šlo zgolj za nesrečo? Na to jih po besedah Vesne Drole z generalne policijske uprave napelje zadnji manever pred nesrečo, prav tako ni nepomembno, kje se je nesreča zgodila. »Vemo, da se je v preteklosti kar nekaj nesreč zgodilo na istem kraju, na primer v predoru. Potem so tu še primeri trčenja v betonski zid, trdnejši objekt ali večje vozilo,« pojasnjuje Droletova. V tej smeri policisti razmišljajo tudi po sledovih, ki kažejo na »nenaraven« potek dogodka, denimo ko ni sledov zaviranja ali pa je iz njih razvidno, da je nekdo pred trčenjem celo pospeševal. Potem so tu še čisto osebne okoliščine, ki kažejo na neracionalno odločitev osebe, na primer za letni čas neprimerna oblačila ali obutev, smer vožnje oziroma namen ali relacija, ki ni v skladu z njenimi dnevnimi opravili… Drago Menegalija iz policije pa dodaja, da policisti podobne okoliščine preverjajo tudi, ko obravnavajo nepojasnjene nesreče na železniških tirih, v gorah ali drugod.

Opozorilni znaki, da vendarle ni šlo za navadno nesrečo, so po opažanjih policije poprejšnja priprava oporoke, urejanje in zapiranje odprtih vprašanj, nenadni obiski prijateljev in družinskih članov, poslavljanje, nenadne in močne spremembe razpoloženja in obnašanja.

Kdaj javni interes za poročanje?

Ko novinarji od policije dobimo poročilo, iz katerega se sumi, da je šlo za samomor, o njih poročamo redko. Javni interes za njihovo omembo bi denimo lahko upravičili, ko bi hoteli pristojne spodbuditi k fizični zaščiti krajev, kjer se takšni dogodki dogajajo pogosteje (predori, viadukti), v primeru, ko bi šlo za izrazito izpostavljene javne osebnosti ali ko bi ko bi oseba s tem ogrožala druga življenja. Tako smo denimo nekaj več prostora pred kratkim namenili dogodku, ko si je sredi dopoldneva tik ob starem jedru Novega z ročno bombo v avtomobilu pred svojo hišo sodil domačin. Še bolj odmevno je bilo poročanje o poskusu samomora leta 2004, ko je Primorec pod železniškim mostom na cesti Štanjel–Branik grozil, da bo razstrelil sebe in okolico.

Učinek posnemanja

Psihologinja Tina Podlogar iz Slovenskega centra za raziskovanje samomora pojasnjuje, da mora tema samomora tudi v medijih najti svoj prostor, a na premišljen in odgovoren način. »Problematično je pretirano ponavljanje tovrstnih novic v medijskem prostoru, do katerega pogosto pride, kadar samomor naredi znana ali slavna oseba ali če se samomor zgodi v okoliščinah, ko je oseba zaradi določene afere izpostavljena medijem. Preobsežno medijsko poročanje lahko namreč povzroči učinek posnemanja,« pojasnjuje in nadaljuje, da včasih tudi z neporočanjem (ko je bilo o neki zgodbi objavljenega že dovolj) ščitimo predvsem ranljive skupine ljudi, pri katerih že sicer obstaja povišano tveganje za samomorilno vedenje. Najbolj dovzetni za posnemanje so mladi, ljudje s težavami v duševnem zdravju in skupine ljudi, ki so ranljivejše zaradi izkušnje samomora bližnje osebe, pomanjkanje občutka povezanosti z družbo ali drugih dejavnikov.

Največja napaka medijev bi bila v tem primeru senzacionalistično poročanje, uporaba nazornih fotografij umrlega ali fotografij, ki prikazujejo metodo samomora, natančno opisovanje metode in lokacije samomora. Kot primer dobrega poročanja pa psihologinja izpostavlja tisto, ki jasno poroča o morebitni duševni bolezni umrlega in poudari, da je bolezni in težave možno reševati. Predstavljanje samomora kot razumljivega načina oziroma izhoda iz stiske vsekakor ni pravi način. »Predvsem prek seznanjanja javnosti z zgodbami posameznikov, ki so razmišljali o samomoru ali pa so ga poskusili narediti, pozneje pa so odkrili uspešne načine reševanja težav in stisk ter tako zaživeli uspešno, zadovoljno življenje, lahko mediji krepijo zavedanje, da je izboljšanje možno, in s tem spodbudijo osebe v stiski k aktivnemu iskanju pomoči,« pojasni Podlogarjeva.

Manj senzacionalističnega poročanja

Poleg novinarskega kodeksa se novinarji lahko pri poročanju o samomoru opremo tudi na smernice, ki so jih pripravili oziroma za slovenske razmere po vzoru tujih leta 2010 priredili slovenski suicidologi skupaj z novinarji. Analiza poročanja medijev pred njimi in po njih kaže spodbudne rezultate. »Zelo spodbudno je, da se je kvaliteta medijskega poročanja po uvedbi smernic v številnih pogledih izboljšala. V obdobju po uvedbi smernic je bilo manj senzacionalističnega poročanja, manj poročanja o konkretnih primerih samomorov, več pa prispevkov, ki so realistično opisovali dejavnike tveganja za samomorilno vedenje ter konstruktivno soočanje s stisko,« pojasnjuje psihologinja. Smo torej pripomogli k kakšni uspešni zgodbi, ki bi se sicer končala drugače? »Konkretne rezultate je pri tem zelo težko beležiti ali meriti, kljub temu pa do zdaj opravljene znanstvene študije potrjujejo obstoj preventivnega učinka odgovornega medijskega poročanja,« sklene sogovornica.