Danes mineva 160 let, odkar je prvi vlak po 577 kilometrov dolgi železnici pripeljal z Dunaja do Trsta. To je bil eden največjih tehnoloških izzivov tistega časa. Načrte za železnico so začeli delati dvajset let, preden je bila končana. Da bi počastili obletnico, bo danes iz Ljubljane na Borovnico vozil muzejski vlak, slovesnosti bo prisostvoval politični vrh, pričakujejo tudi precej gostov iz tujine. Večurni dogodek bo organizirala borovniška občina, ki bo tako zaznamovala občinski praznik.
Ravno v Borovnici so za južno železnico zgradili znameniti viadukt, od katerega je ostal le še en steber. »Ko so leta 1850 začeli graditi borovniški viadukt, so zbrali 4000 hrastovih pilotov. Dokler so ti pod vodo, so trdi kot jeklo. Če pogledajo iz vode, pa začnejo razpadati. Voda je v 70., 80. letih upadla do enega metra, zato so gornji deli pilotov pogledali ven in razpadli. Most se je začel pogrezati. Med svetovnima vojnama so vlaki čez most, ki se je močno majal, peljali z le pet kilometri na uro, ker je bilo tako nevarno,« je razložil poznavalec južne železnice Tadej Brate, sicer industrijski arheolog, strokovnjak za tehniško dediščino in publicist.
Leta 1941 so viadukt razstrelili partizani, da bi ustavili pohod italijanske vojske, ta je most nato popravila. Štiri leta pozneje so ga zbombardirale zavezniške sile. Brate prvi, da mostu ne bi mogli več uporabljati, tudi če se to ne bi zgodilo, kajti viadukt je bil v preslabem stanju. Po drugi svetovni vojni so pod vodstvom inženirja Maksa Klodiča zgradili obvozno progo, po kateri vlak na Borovnico vozi še danes.
In to zelo pogosto, kajti Borovnica je kljub samo 4000 prebivalcem, kot je povedal Andrej Klemenc z borovniške občine, sedma v državi po številu prodanih vozovnic. »V zadnjih štirih letih se je prodaja vozovnic povečala za 22 odstotkov. Ne toliko zaradi ukrepov, ki bi jih sprejeli v Borovnici, ampak zaradi parkirne politike v Ljubljani,« je dejal Klemenc in dodal, da namerava borovniška občina kandidirati za evropska sredstva za gradnjo parkirišča P in R.
Inženirji so morali najti inovativne rešitve
Tadej Brate je z režiserjem Igorjem Vrtačnikom posnel dokumentarec Nevidni spomeniki, v katerem je govoril o podrobnostih gradnje tega velikega tehnološkega dosežka 19. stoletja. Med drugim je pripovedoval, s kakšnimi tehničnimi težavami so se srečevali inženirji pod vodstvom Karla Gege. »Od Brezovice do Preserij se je teren udiral zaradi slabe nosilnosti, zato so morali odpreti nova kamnoloma. Deset let je trajalo, da se je teren umiril, iz barja so naredili nasip, na katerega so lahko položili tirnice,« je razložil v dokumentarcu in predstavil še enega največjih izzivov – 300 metrov visok vzpon na kraško planoto.
Tam so gradbeniki naleteli na suh teren, parna lokomotiva pa potrebuje vodo za napajanje. Poleg tega je burja pozimi povzročala snežne zamete. »Težavam ni bilo ne konca ne kraja, zahtevale so inovativne rešitve, ki so bile za tisti čas edinstvene in enkratne.« Brate je pojasnil, da so, ko so začeli graditi progo med Pivko in Divačo, bitko za vodo že skoraj izgubili, kajti teren je bil povsem suh. Toda potem so odkrili bogate vodne vire med postajama Gornje Ležeče in Košana. »Vodne izvore so zajezili in izdelali 38 km dolg vodovod, ki je bil tedaj eden največjih na svetu,« je še povedal Brate in dodal, da so težave z burjo rešili tako, da so zgradili zid, podoben kitajskemu – po letu 1870, so začeli graditi kamnite zidove, visoke do pet metrov.
Zgradili so slovenski Semmering
Pravi še, da je bil vzpon na kraško planoto ena največjih Gegovih mojstrovin. »Ta del proge lahko mirne duše razglasimo za slovenski Semmering. Gradili so jo po vzoru gradnje na ta avstrijski prelaz.« Prav tako so gradili dvonadstropne mostove, v Borovnici je bil dolg več kot 560 metrov in visok 38 metrov.
Južna železnica je povzročila velik gospodarski razmah, tudi v Borovnici, kjer se je število prebivalcev močno povečalo. Toda Brate pravi, da s tem pomembnim spomenikom kulturne dediščine ne znamo ravnati. »To, kar se trenutno dogaja, je kulturni zločin. Zidovi proti burji se rušijo, uničili so vodno postajo v Divači, s sistemom napajanja ne vedo, kaj bi naredili… V tujini podobne zadeve obnovijo in jih vključijo v turistično ponudbo. Mi pa pustimo takšne stvari propadati,« je še povedal Brate.
