Naj najprej pripomnim, da smo iz Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar že pred leti poslali takratnemu sestavu komisije za poimenovanje ulic predlog, naj kaka ulica v Ljubljani dobi ime po Janžu Mandelcu in se s tem popravi napaka, storjena leta 1948. Takrat namreč očitno niso opazili, da je bilo poimenovanje po Mandelcu izjema, saj so bila vsa druga preimenovanja poitalijančevanje: z uličnim imenom ni bil več slavljen Amos Komensky, čigar delo je vplivalo na naše razsvetljence, temveč Giuseppe Verdi; Bleiweisova ulica je postala Via Vittorio Emanuele, v nadomestilo pa je dobil Bleiweis prejšnjo Tyrševo cesto (od pošte do Ajdovščine); današnja Cankarjeva je bila pred vojno Aleksandrova, pod Italijani pa Ulica 3. maja (po datumu Mussolinijevega statuta za Ljubljansko pokrajino); Gosposvetsko je dobila fašistična »junakinja«.

Na tem ozadju je poimenovanje ulice po Janžu Mandelcu pravzaprav skrito dejanje upora, tako kot znameniti koncert »Lipa zelenela je« v Unionski dvorani: nekdo je v mapo preimenovanj podtaknil papirje, ki so jih imeli na ljubljanskem županstvu pripravljene za prihodnja poimenovanja ulic. Predlog je bil subverziven: protestantski tiskar Janž Mandelc, latinizirano Joannes Manlius, po rodu najverjetneje iz Kranjske ali iz Istre, je leta 1575 že kot ljubljanski meščan odprl v Ljubljani tiskarno, iz katere je prišla petina vseh slovenskih protestantskih tiskov, med njimi 1575. leta Dalmatinov prvi biblični prevod (Jezus Sirah), da pa bi v Ljubljani izšel prevod celotne Biblije, je oktobra 1581 preprečil nadvojvoda Karel: tiskarna je bila prepovedana, Mandelc pa izgnan in je nadaljeval delo v ogrskem kraljestvu.

Poimenovati 1941 ulico po takem možu je nesporno dejanje skritega upora. Zato avtorica sklep iz leta 1948 upravičeno imenuje »izgon Mandelčeve ulice«. Takrat so namreč ugotovili, da je Stevan Švabić upravičen nosilec poimenovanja, nato pa so izmed možnih rešitev izbrali napačno. Obstajali sta dve primerni: prva, da Švabić dobi drugo ulico; druga, da Mandelc dobi drugo ulico, bivši Konjušni ulici pa se spet vrne Švabićevo ime. Izbrali so tretjo, »izgon« Mandelčeve ulice.

Čas je, da se to popravi in da spomin na Mandelca ne bo več samo šepetal iz spomenika za evangeličansko cerkvijo, temveč da bo tudi zvenel iz imena neke dovolj ugledne ljubljanske ulice.

Božidar Debenjak, Ljubljana