Predvsem je postavljanje športa nasproti kulturi precej laično razmišljanje. Če pojem kultura v najširšem smislu te besede razumemo kot »skupek dosežkov vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja« (SSKJ), potem športa ni mogoče izvzeti iz tega sklopa. Zato ob glasbeni, plesni, likovni, politični in drugih izsekih obče kulture govorimo tudi o športni kulturi oziroma športu. Zato ni nič nenavadnega, če športoslovci, sociologi, filozofi in kulturologi štejejo šport za svetovni kulturni pojav. Raven športa z vsemi njegovimi pojavnimi oblikami (športna vzgoja, športno razvedrilo, selekcijski tekmovalni šport) je prav tako kazalec obče kulture naroda, kot so njegova glasbena, likovna, plesna (in arhitekturna) kultura. In s tega zornega kota je mednarodni odbojkarski turnir na Kongresnem trgu ena od manifestacij nacionalne športne kulture. Če pa manifestacija športne kulture ne sodi na Kongresni trg, se postavlja vprašanje, katere kulturne manifestacije sploh sodijo tja. Veliko več raznovrstne »umazanije« prinesejo na Kongresni trg različni politični mitingi, vključno z državnimi proslavami. Tudi za prireditve s področja glasbene kulture ni mogoče pritrditi, da okolja zvočno ne onesnažujejo. Zakaj krajinarka športno kulturo meri z drugačnimi vatli kot druga kulturna področja, je zanimivo vprašanje.
Organizatorji mednarodnega odbojkarskega turnirja so že razmišljali, da bi prireditev preselili na Trg republike. Tudi temu krajinska arhitektka nasprotuje, ker ima trg »status spomenika državnega pomena« in zato »politični naboj«. Kot da mednarodna športna prireditev nima tudi »političnega« naboja. Selekcijski tekmovalni šport je čedalje bolj domena politike in kazalec politične ureditve v konkretni državi. Olimpijske igre so v prvi vrsti državni in politični projekt.
Že od antičnih časov država šport tudi podpira. Zato tudi ni naključno, da vrhunske športnike sprejemajo politični veljaki in nekateri celo mahajo z državno zastavo. Arhitektka meni, da mora trg s političnim nabojem »ostati prazen«. Trg, ki je »prazen«, simbolno označuje takšno ali drugačno praznino. Prazen javni prostor ne služi javnosti, kateri je namenjen. Prazen javni prostor ne služi nikomur in ničemur. Prazen javni prostor je kvečjemu spomenik krajinski arhitekturi. Če kam sodi mednarodni športni turnir, zagotovo sodi na javni prostor državnega (mednarodnega) pomena, med drugim tudi zato, ker vsebina svetovnega kulturnega pojava zapolni praznino.
Športno kulturo (z vsemi njenimi pojavnimi oblikami) štejemo za kulturno dediščino v najširšem pomenu te besedne zveze. Smo namreč športni narod z zavidljivo in nenehno rastočo športno infrastrukturo ter z zavidljivim številom občanov, ki športni življenjski slog udejanjajo, ker ga štejejo za kulturno samoumevnost. Vse to ni od včeraj, ampak je dediščina, kulturna dediščina v najširšem pomenu te besedne zveze. Obsežnejše dokazovanje športa kot kulturne dediščine bi preseglo ta zapis. In če je športna kultura del nacionalne kulturne dediščine, si zagotovo zasluži, da zavzame mesto tudi na trgu, ki ima »status spomenika državnega pomena«; vsaj zapolni njegovo »praznino«.
Krajinska arhitektka tudi meni, da na Kongresni trg ne sodijo prireditve, ki imajo »komercialni značaj«. Kdor trdi, da je odbojka na mivki »komercialni šport«, res o športni kulturi ne ve veliko.
Demagoški je tudi ugovor, da zaradi mednarodne športne prireditve okoliški prebivalci »pred gnečo za konec tedna zbežijo iz središča prestolnice«. Odkar pomnim, so ob sobotah in nedeljah Ljubljančani bežali iz prestolnice, če so le imeli kam in s čim. Razvoj avtomobilizma to preseljevanje le še pospešuje. Upal bi si celo trditi, da mednarodna športna prireditev marsikoga zadrži doma. In marsikateri tujec zaradi takšne prireditve obišče Ljubljano. »Argument« o bežanju iz prestolnice zaradi mednarodne prireditve zagotovo ne drži vode.
Turnir v odbojki na mivki v središču Ljubljane podpirajo Odbojkarska zveza Slovenije, Občinska športna zveza, četrtna skupnost Center, ki podpira živahnejši utrip mesta, in Mestna občina Ljubljana, ki je organizatorjem turnirja tudi izdala dovoljenje za posebno rabo javne površine. Očitno je tudi javni interes na strani mednarodne prireditve, o čemer pričajo »nemalo obiskovalcev in zvedavi pogledi mimoidočih«, da o turistih, ki so si ogledali »atrakcijo sredi glavnega mesta«, ne govorimo. Selitev mednarodne prireditve iz mesta bi zagotovo pomenila bistveno manjši obisk, kar seveda pomeni tudi krnitev javnega interesa. Sploh pa se postavlja vprašanje, ali zaščitene javne površine vendarle niso namenjene javnosti. Seveda je samoumevno, da mora organizator javne prireditve na javnem prostoru poskrbeti za izpolnitev vseh pogojev, ki jih za takšno prireditev predpisuje območna enota Zavoda za kulturno dediščino Slovenije. O tem pač ni dvoma.
Silvo Kristan, Podkoren
