Napetim politično-obrambnim odnosom med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike se zdaj pridružujejo še vse bolj napeti gospodarski odnosi. V tej zadnji epizodi se mešajo zgodbe iz ameriške notranje politike, razklanost v stališčih članic EU do ZDA in Rusije, energetski interesi ter geopolitika.
Jedro zelo resnega zapleta med EU in ZDA predstavlja nov ameriški paket sankcij proti Rusiji zaradi pripojitve Krima in podpore sirskemu predsedniku Bašarju Al Asadu, ki naj bi ga oba domova kongresa potrdila ta teden. Težava je v tem, da bodo sankcije razširjene tudi na vsa podjetja – torej tudi evropska – ki z Rusijo sodelujejo pri energetskih projektih.
Eden temeljnih notranjepolitičnih ciljev paketa sankcij, ki ga podpirajo tako republikanci kot demokrati, je zvezati roke predsedniku Donaldu Trumpu pri njegovi spravljivi politiki do ruskega predsednika Vladimirja Putina, tudi zaradi aktualne afere o domnevnem sodelovanju z Rusijo med lansko ameriško volilno kampanjo. Toda postranska žrtev notranjepolitičnega merjenja moči bodo tudi evropska podjetja, ki kot delni lastniki sodelujejo z ruskima energetskima gigantoma Gazpromom in Rosneftom pri gradnji ali upravljanju plinovodov med Rusijo in EU ter v kaspijskem bazenu.
Na udaru je osem projektov
Sprva je predlog zakona predvideval, da bi ZDA lahko uvedle sankcije proti vsem podjetjem, ki imajo v energetskih projektih z Rusijo vsaj desetodstotni delež. To bi prizadelo največje evropske energetske gigante Shell, Eni, EON, BASF, Wintershall, OMV in BP. Z ruskima podjetjema namreč sodelujejo v osmih projektih gradnje, širitve kapacitet ali upravljanja plinovodov ali plinskih polj. Med najpomembnejšimi projekti, ki bi bili prizadeti zaradi sankcij, sta Severni tok 1, ki ruski plin v EU prinaša po gladini Baltskega morja, in sestrski projekt Severni tok 2. Ta pa je zelo sporen za Poljsko, Slovaško in Ukrajino, saj bi z njim Rusija plin na poti v Evropo preusmerila mimo njih. Tako bi te države izgubile določeno geopolitično težo in več sto milijonov evrov prihodkov od tranzitnih taks.
Na udaru bi se zaradi sankcij lahko znašla tudi podjetja, ki sodelujejo pri znova obujeni zamisli vzpostavitve Modrega (turškega) toka, ki naj bi ruski plin po gladini Črnega morja in skozi Turčijo pripeljal v Evropo. Prav tako bi se težave pojavile za evropsko-ruske projekte zgraditve povezovalnega plinovoda med Kazahstanom in Črnim morjem CPC, vzpostavitve predelovalne tovarne za utekočinjen zemeljski plin na Finskem, gradnje novih plinovodov med azerbajdžanskim plinskim poljem Šah Deniz in Gruzijo ter pri začetku izkoriščanja bogatega polja zemeljskega plina Zhor pred egiptovsko obalo.
Evropska komisija je zato poskušala v dialogu z ameriškimi zakonodajalci še omiliti zakonodajo vsaj v tej smeri, da bi sankcije lahko prizadele zgolj podjetja, ki imajo v energetskih projektih z Rusi najmanj tretjinski delež. Evropska podjetja so pri sodelovanju z ruskimi partnerji delno že omejena z obsežnimi sankcijami, ki so jih po sestrelitvi malezijskega potniškega letala nad vzhodno Ukrajino zoper ruski obrambni in energetski sektor leta 2014 uvedle ZDA in EU. Junija jih je Unija podaljšala še za pol leta zaradi neizpolnjevanja ruskih zavez dogovora iz Minska.
Bi lahko EU uvedla protiukrepe?
Toda zaradi zadnjega ameriškega paketa sankcij, ki bi po mnenju evropske komisije lahko imel obsežne in neželene posledice za evropsko gospodarstvo ter za oskrbo s plinom za evropske potrošnike, v evropski komisiji razvoj dogodkov v Washingtonu pozorno spremljajo. Izključili niso niti evropskih sankcij proti ZDA, vendar bi jih morale članice sprejeti soglasno. Takšna enotnost je zelo malo verjetna ob trenutni razklanosti v odnosih do ZDA in tudi do projekta Severni tok 2, ki ga baltske države in Poljska razumejo kot nadaljnjo krepitev evropske energetske odvisnosti od Rusije. Zlasti te štiri države vidijo v ZDA poroka njihovi varnosti in so zato politiki Trumpa precej bolj naklonjene.
