Vzamem torbico in stopim po dvorišču do vhoda z vprašanjem poštarju, kaj potrebuje, misleč, da sem ženo napak razumel. Pa mi je lepo razložil. Da potrebuje moj osebni dokument, da bo z njega prepisal vse podatke na položnico za 11 evrov, ki jo moram plačati, in da Pošta po novem to zahteva za poslane pošiljke po povzetju. V ihti in brez posebnega premisleka sem ga precej na glas vprašal, ali se je njihovim tam na Pošti zmešalo, ali morda mislijo, da so v vesolju ali nebesih, so pa po mojem osebnem prepričanju vsekakor nekje precej visoko, vsaj za luno.

Zasmilil se mi je poštar, ki je mirno prenašal mojo nejevoljo in se boril z motorjem, preobremenjenim z ogromno reklamami, ter pisal obvestilo o mojem paketu, ker mu nisem hotel pokazati osebnega dokumenta. Res je, vse do danes pri mojih 75 letih še nisem slišal, da te v naši lepi Sloveniji sme in mora legitimirati tudi poštar in te povsem popisati, da ti lahko izroči na dom prineseni paket, poslan na tvoj naslov na ime in priimek ter hišno številko, po povzetju in si ga brez pomisleka pripravljen plačati.

Najprej sem pomislil, da se mi je v tej poletni vročini mogoče zmešalo in da ni res to, kar govori poštar. Zato sem vseeno malo poradovedil pri sosedih in izvedel, da je ta nova poštna pogruntavščina, bistroumščina in umotvorščina pred poštnimi okenci naredila dolge vrste, kot bi kaj dajali zastonj, in da je tudi sicer zato med čakajočimi veliko nezadovoljstva in ugovarjanja.

Doslej je bilo povsem logično in razumljivo, če te ni bilo doma, da ti je poštar pustil obvestilo o prispeli pošiljki in s tem obvestilom si poslano plačal ter dvignil na pošti brez legitimiranj in brez potrebnega izgubljanja časa. Da pa morajo poštarji ob vsej obilici dela, zahtevnosti terena, vročini, dežju, snegu in mrazu zdaj po novem velikokrat pod milim nebom popisovati tudi denarno nakaznico s podatki z mojega osebnega dokumenta, preden lahko plačam račun za poslani paket – to pa menim, da je (oprostite izrazu) golo zafrkavanje nas navadnih državljanov te naše pokrajinsko sicer lepe, a iz dneva v dan bolj Butalam podobne dežele. To po mojem videnju vodijo številni nedotakljivi in nerazsodni posamezniki, ki dopuščajo in omogočajo zdaj enim, zdaj drugim monopolnim strukturam takšne in podobne inovacije, ki nam po nepotrebnem parajo živce, trenutno delovnim in pridnim pa nalagajo vedno nova in večja bremena.

Janez Turk, Dob