Z ljubeznijo o sovraštvu

Meni, na primer, je bil zelo všeč novoizvoljeni avstrijski predsednik Van der Bellen, ki je v svojem prvem nagovoru zavrnil pisanje medijev, da naj bi bila Avstrija zaradi pičle volilne zmage usodno razklana na dvoje. Rekel je, da je Avstrija demokratična država in da ima v demokraciji vsakdo pravico, da misli s svojo glavo, tudi polovica državljanov, če tako mislijo, pomembno pa je, da tudi drugi polovici priznajo isto pravico, da tudi oni smejo misliti s svojo glavo. Ali ni to vredno modrega predsednika?

Ne vem, zakaj me moj predsednik tolikokrat razočara, če le more. Še ne tako daleč nazaj, ob prekopavanju kosti iz druge svetovne vojne, je tako nerodno poziral fotografom zraven ustaške zastave in ustaške uniforme, da je mnoge razjezil. Boste rekli, da je bila ustaška uniforma tam upravičena, saj so bili žrtve tudi ustaši – poleg četnikov in pripadnikov drugih zloglasnih služb ter njihovih družinskih članov, ki so skupaj z nemško vojsko bežali na zahod. A vsi vemo, kaj so ti ustaši v rumenorjavih uniformah počeli recimo v taborišču Jasenovac, da teh grozot ne naštevam naprej.

A da ne bo pomote, prisežem, da nimam nič proti dostojnemu pokopu vseh vojnih žrtev, tudi ustašev. Naj jih le pokopljejo po krščansko, brez jeze in sovraštva, ampak tudi brez ceremoniala z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki v svečani opravi, v zlatu in s televizijo, če se to pri nas sploh še da. Ker si tega ne zaslužijo. Tudi tega ne razumem, zakaj je moral tam stati moj predsednik, ko pa tudi predsednika Nemčije ni bilo, čeprav je bila takrat tista dolga pot od Siska in Ivanič Grada navzgor proti Štajerski in Koroški ena sama grobnica umikajočih se nemških enot. Spominjam se sovražnih poročil tujih agencij, da naj bi tod zagrebli 200.000 vojakov.

No, ponovno se je mojemu predsedniku zaletelo ob odkritju spomenika sprave – saj gre za spravo, kajne? Čeprav se mu uradno reče spomenik vsem padlim v vseh vojnah. Torej se bodo tuji državniki spoštljivo poklanjali tudi pomožnim policijskim enotam SS generala Rösnerja alias domobrancem, pa tudi pripadnikom MVAC, po domače belogardistom, tudi tistim s sv. Urha, ki pa si za prmejduš ne zaslužijo, da so v paketu predsednikove ljubezni. Moj predsednik je namreč prepričan, da je to spomenik ljubezni. Oh, saj je lepo, da bere Sofokleja, ampak Sofoklejevo Antigono so živo zazidali, ker je iz ljubezni pokopala padlega brata, ni pa nikoli poskušala postaviti spomenika vsem z ljubeznijo, stlačeno v dva kamnita bloka. Zato bo tudi v prihodnje najbolje za ogled spomenika prinesti ljubezen s seboj, bo pa tujim državnikom zagotovo všeč, da smo jo tako pravično razdelili.

Predsednik komisije za izbiro spomenika je v Delu lepo pojasnil, da sta oba bloka sicer različnih dimenzij, a popolnoma enakega volumna. Torej različna, a popolnoma uravnotežena. Kdor še ne razume: pol na pol, enaka prostornina, enaka teža, enaka vrednost, enaka pomembnost. Torej v bistvu ne gre za pokop sovraštva, ampak predvsem za popolnoma zakonito vstajenje druge polovice (počakajte še nekaj let, pa boste videli). Bo pa treba to našo subtilno razdvojenost v spomeniku ljudem še pojasnjevati, saj vsi ne vedo, kar vesta o njegovi simbolični prostornini oba predsednika. Morda bi predsednik države svoj urad sploh preselil kam bliže spomeniku, da bo bolj pri roki potrebam morebitnega pojasnjevanja.

Meni osebno, ki sem laik, se seveda upira vse to naše enačenje in uravnoteževanje za nazaj, še posebej tako nezdružljivih pojmov, kot sta svoboda-okupacija ali upor-kolaboracija, ker pač ne gredo vkup. Tudi izdaje in ovaduštva se ne da zamenjati z zvestim tovarištvom, da bi lahko potem o obeh govorili s spoštovanjem. Ne morem pomagati, pač pripadam poslavljajoči se generaciji, ki je strahote druge svetovne vojne še aktivno doživljala na svoji koži. Doživljati vojno je čisto nekaj drugega kot brati o njej v knjižnici ali filozofirati iz varnega naslonjača, kajti vojna je čas ubijanja in razbijanja in trpljenja ter vseh mogočih nesmislov, a tudi komaj razumljivega tovarištva in poguma. Vse to bo ta zadnja generacija odnesla s seboj. In potem bodo ostali samo še vsevedni interpreti, raziskovalci, spreminjevalci, ideologi in sodniki, ki bodo znali vse še enkrat ovrednotiti, ne da bi se kdo spraševal in bral mašo za pepel tudi tistih, ki ležijo na hitrico pokopani v neznanih hostah, ali so jih pobili v podzemnih bolnišnicah, ali pa jih je veter raznesel iz dimnikov krematorijev na vse strani.

Kakor že obračate spravo oziroma kar je pač nastalo iz nje, je bilo takoj po vojni še obema stranema kristalno jasno, kdo je zmagovalec. Nekaj pa je le treba tudi za zdaj in za naprej vedeti: da bi se ljudje že zdavnaj spravili in pozabili nekdanje zamere, če ne bi za poraženci stala – nikar se ne sprenevedajmo – mogočna organizacija z dvatisočletno tradicijo, vešča v izkušnjah in nepopustljiva v odpuščanju, ki je bila naposled v Ljubljanski provinci gonilna sila tudi ob nastajanju vzporedne nacionalne vojske pod fašističnim in nacističnim okriljem za boj proti partizanom in komunizmu.