Oba sta namreč samouka, ki sta z zagnanostjo, talentom za kuhanje in dobro razvitimi brbončicami z leti prišla med najboljše, in oba sta končala – na žaru. Oziroma so na njem končali kosi mesa, ki so postali magnet za obiskovalce obeh gostiln. Pri Kovačiču se na žaru pečeta govedina in teletina, ponuja pa tudi meso iz podpeke, na primer celega jagenjčka, kračo jagenjčka ali telečjo kračo, in ribe, ki niso več glavni razlog za obisk Torkle, čeprav je šlo sprva za ribjo restavracijo.
Razen če jedec želi nekaj drugačnega, tradicionalnega, sodobnega in regionalnega hkrati, kot so denimo Kovačičevi špageti s sardelami. »Včasih jed nastane hitro, včasih pa traja tudi do pol leta, ker nikakor ne uspe,« o svojih pogruntavščinah, ki jih najprej oceni njegova žena Andreja, pravi Sebastijan Kovačič, ki je kuharsko znanje pred Torklo pridobival iz knjig in od znancev, nato pa tudi v ljubljanski restavraciji Vitez, kjer je delal v strežbi, Dobri vili v Bovcu, na Pristavi Lepena ter v ljubljanski gostilni Medana.
Kot svojo najpopularnejšo jed navaja kostanjeve njoke z omako iz tartufov, »ki gredo v potokih«, ti pa so postali stalnica Torkle tako kot žar in kamin. Jedci, med katerimi je tudi veliko Avstrijcev in Italijanov, pa ob vsej ponudbi ne pozabijo pohvaliti zastekljene terase z izjemnim razgledom na Istro. tb
