Koga bomo volili?

Osnovni vzrok, da RS ni tako napredovala, kot smo vsi upali ob osamosvojitvi, je brez najmanjšega dvoma naša slaba politika in prav taki politiki. Že samo bežen pogled v obdobje po osamosvojitvi nam kaže, da razen dr. Bučarja in dr. Pučnika nismo imeli politika, ki si zasluži državniško držo. Brez državništva v politiki pa ne more biti kakovostnega razvoja, še posebno v času, kot je zdaj, za katerega je značilnost zmeda, celo ideoloških konceptov in s tem nevarnosti. RS je usodno vpeta v take razmere, še bolj usodno, ker je zelo majhna, na geostrateškem prepihu.

V dosedanjem obdobju je v politiki bolj ali manj prevladoval neoliberalizem, »politika«, ki temelji na oblasti, interesih in v najboljšem primeru v konsenzualnosti, ki se je vedno dosegala, vendar ne v dobro naroda, temveč v funkciji ohranjanja istih in enakih oblastvenih struktur. Družbeni razvoj in dobra država, ki služita državljanom, pa se ne dosežeta z usklajevanjem interesnih skupin, kar nujno povzroča boj za oblast, temveč tako, da sledi tistim vrednotam, ki so temeljni kamen demokratične družbe in države.

Prav taka vrednota je ustrezno pojmovanje politike. Osnovni smisel politike ne sme biti tak, kot je pri nas boj za oblast, temveč filozofija »servant leader«, ki zahteva, da mora politika edino in samo služiti vsem državljanom, še posebno tistim, ki so državne pomoči najbolj potrebni. Prav v taki politiki so potrebna načela osebne pa tudi objektivne odgovornosti in moralna načela, ki vključujejo zahtevo po častnem vedenju.

Drugi element, ki je bistvenega pomena za točko preboja, za novo kakovost razvoja RS, je nujnost, da se državo upravlja po načelih strateškega upravljanja, kot ga opredeljuje poslovni menedžment. Strateško upravljanje se je razvilo v vojaških vedah, saj je v vojni zelo jasno opredeljena odgovornost, ker tisti, ki vojno izgubi, izgubi glavo. Ustrezno politiko, ki pravzaprav združuje misijo in vizijo s cilji, morajo formirati politiki kot služabniki državljanov. In tu se končuje vloga politike, vse do točke, ko prav ona opravi še funkcijo kontrole uresničevanja.

Uresničevanje se začne z definiranjem ustrezne strategije (izraz strategija izvira iz grških besed stratos – vojska, agein – spretnost v načrtovanju in vodenju aktivnosti za dosego smotrov in ciljev), temu pa sledijo vsa področja uresničevanja (projekti, reforme, proračuni…). Vsi ljudje pač nismo za vse enako sposobni, tako kot je nazorno povedal eden od znanih generalov, ko je rekel, da so tisti, ki so pridni in inteligentni, primerni za generalštab (po naše sestavljalce strategij), tisti, ki so bistri in leni, pa so za poveljnike. Skoraj vse preostale se da tudi koristno uporabiti.

Bistveni cilj naše preobrazbene politike je, da bodo državljani zaupali v politiko, ker edino taka politika tudi ustvarja dobro državo. In vse to vodi v zdravo družbo. Ker imamo drugačno slabo politiko in državo, na primer pri oblikovanju in sprejemanju nove zdravstvene zakonodaje, se v javni razpravi vse rešitve, ki so sicer ustrezne za dobro državo, okarakterizirajo kot neustrezno birokratiziranje. Da naša politika želi ohraniti svoj dosedanji značaj, se kaže tudi v tem, da ustvarja tudi tako imenovane nesistemske rešitve, ki povzročajo zmedo. Prav zmeda in ustvarjanje izrednih razmer pa vodi do slabe države: Magna, 2TDK, zmeda glede predelave odpadnih strupenih snovi, okolje, kmetijstvo, gozdarstvo, plačna razmerja in tako dalje – vse to je posledica nedefiniranih politik.

Poleg tega imamo še ogromno usedlin starega sistema, na primer plačevanje po delu, ki je bistveni vrednostni element proletarskega pojmovanja družbene strukture. Izrazito negotove posledice ima to pojmovanje pri poklicih, ki so po svoji naravi taki, da dosegajo osebno satisfakcijo in družbeni ugled edino in samo, če služijo vsem ljudem. Taka poklica sta zdravnik in učitelj na vseh ravneh izobraževanja. Še večje negativne družbene posledice imamo takrat, ko se ti principi (delitev po delu) pripeljejo do absurda.

To pisanje ima edini namen, da vidimo, kakšne politike bomo volili na prihodnjih volitvah. Vsekakor tiste, ki bodo jasno definirali, za katero politiko se zavzemajo, da bomo lahko izbirali. Ne zavzemam se za politiko novih obrazov, upoštevati pa moramo, kaj so bodoči kandidati za politiko počeli do zdaj in kaj so konkretno naredili za dobro državo in državljane. In kaj bi morali. Vsekakor pa je nujno predhodno dopolniti volilni sistem, kot ga predlaga civilna družba.