Kako velik požar namreč potrebujemo, da bodo pristojne službe začele ukrepati?

V Sloveniji imamo večje število podjetij, ki se ukvarjajo z zbiranjem ter predelavo komunalnih in industrijskih odpadkov ter njihovim izvozom v tujino na sežig (večinoma so to avstrijske sežigalnice). V zadnjih mesecih je zagorelo v Novem mestu, Ljutomeru in na Vrhniki, vedno so bili prizadeti okoliški prebivalci in trajno poškodovano njihovo okolje. Za takšne razmere je treba pogledati v naše predpise o urejanju komunalnih in nevarnih odpadkov. Naša zakonodaja ni naklonjena postavljanju ali gradnji večjega sežigalniškega obrata in je usmerjena k zbiranju odpadkov, njihovemu sortiranju (prebiranju) in pripravi za transport v najbližjo sežigalnico odpadkov. Zbiratelji veselo zberejo primerne odpadke za nadaljnjo predelavo (reciklažo) ter jih uspešno tržijo in izboljšujejo svoje prihodke.

Seveda pri tem prebiranju vedno ostane dovolj energetsko vrednih odpadkov, za katere so zainteresirani tuji proizvajalci energije (toplotne in električne). Tako pri zbirateljih ostaja določena količina tovrstnih odpadkov, ki veselo čakajo na pridobitev ustreznih dovoljenj za izvoz in s tem tudi na transport. Vse to pa plačuje naš potrošnik ter podjetja, ki so zavezana oddaji in zbiranju tovrstnih odpadkov. Seveda je k temu treba dodati še ceno za izvedeno tujo storitev. Na koncu pa tuji izvajalec sežiga za svoj račun proda proizvedeno energijo svojim kupcem. Ker v tem poletnem času ni mogoče dobro prodati toplotne energije, se zaloge surovin kopičijo pri naših zbirateljih in čakajo na »zeleno luč« za transport v tujino. Prav to kopičenje zalog pomeni potencialno nevarnost za različne vzroke požarov, začenši s samovnetji in morebiti tudi drobno pomočjo za začetek.

Nesporna je ugotovitev, da je Slovenija dovolj velika dežela, da zlahka zagotovi dovolj »surovine« za obratovanje enega tovrstnega obrata in proizvodnjo električne in toplotne energije za domače potrebe. Tehnologija in tehnika je zdaj tudi že tako napredovala, da se okoliškim prebivalcem ni treba bati morebitnih emisij ob sežigu. K temu je treba dodati še informacijo, da se sicer zelo sramežljivo pojavlja tehnologija uplinjanja.

Sicer pa je bilo že nekaj Slovencev na strokovnem obisku sežigalnice na Dunaju in ti zagotovo lahko povedo svoje izkušnje. Na Dunaj se vsak dan vozi nekaj transportov na sežig in darovanje energije iz Ljubljane. Vsak bralec si lahko sam izračuna strošek, ki ga je treba plačati za zbiranje, prebiranje in sortiranje našemu podjetju, ki opravlja takšno storitev, potem pa še transport do tujega sežigalniškega partnerja, k temu pa prišteti še takso na enoto sežiga. Ker Slovenija le uvozi nekaj električne energije iz tujine, se je treba samo zamisliti, koliko »naše« energije tako preplačamo.

S tem pismom želimo spodbuditi slovenska energetska podjetja k razmišljanju o gradnji tovrstnega objekta v Sloveniji; denar imajo zagotovljen, samo če pogledajo stroške, ki jih že zdaj plačujemo »za izvoz energije«. Prav tako želimo spodbuditi pristojne državne institucije k »odpiranju« predpisov za omogočanje izvedbe takšnega projekta, sicer jim bo treba reči, da ne pomagajo zadeve reševati, ampak jo poslabšujejo.

Pri tem bi hkrati naredili tudi korak k izvajanju podnebnega sporazuma in bodočega Energetskega koncepta Slovenije.

Andrej Resman, Božo Dukić

Združenje za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS)