Pred tednom dni se je kolumnistka Ana Kučan za pomoč pri popravilu ure, ki nam, meščanom in obiskovalcem prestolnice, na njenem osrednjem trgu na stolpnici TR3, nekdanji Iskri, že dober mesec ne meri več ne časa ne temperature, ironično obrnila na junaka zagrebške šole animiranega filma, profesorja Baltazarja. Pravljični pristop k reševanju problema ugasle ure je v zapisu še dopolnil občutek resigniranosti, da ničesar več nismo sposobni rešiti sami. Seveda obstaja možnost, da v družbi, kjer je zasebna lastnina bolj sveta od človeškega življenja, na problem ure gledamo zgolj skozi oči zasebnega lastništva in kapitalistove osebne volje, da svojo lastnino upravlja, kot želi. A ne pozabimo, da poleg materialne lastnine obstaja tudi simbolna, javni interes pa naj bi bil še vedno tisti njen producent in uporabnik, ki ga v družbi, kakršna naj bi – idealno – bila slovenska, moramo postavljati v ospredje.
Skozi stoletja so bili najvišji stolpi v evropskih mestih in vaseh cerkveni zvoniki. Zvonovi so odbijali ure in merili čas prebivalcev, določali, kdaj je čas za delo in počitek, ter vabili k molitvi. Že od srednjega veka so se zvočnemu merjenju časa pridružile prve ure, včasih le ena ali pa kar štiri, da si vsak trenutek, kjer koli v mestu si že bil, lahko videl, koliko je ura. Če ti je čas od srednjega veka do devetnajstega stoletja mineval v ritmu predanosti bogu, se je z industrijsko revolucijo to spremenilo. Že kmalu, na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, ko je v moderni industrijski kapitalistični družbi postala najvišje čaščena vrednota kapital, so v mestih začele rasti stolpnice, ki so od religiozne arhitekture prevzele simboliko seganja v višino. V družbi, kjer je kapital bog, so postale stolpnice bank in korporacij novodobni zvoniki katedral kapitala.
Nekdanja Iskrina stolpnica, današnji TR3, je iz nekoliko drugačne zgodbe. Zrasla je ob koncu šestdesetih let kot eden od dveh stolpov, ki sta predstavljala dva stebra družbe, bančni kapital (Ljubljanska banka) in gospodarstvo (Iskra); slednji je bil še poudarjen z digitalno uro. Precej netipično za socializem sta z višino krepko presegla stavbo politične oblasti, tedanjo ljudsko skupščino, danes državni zbor. Ta vrata, skozi katera naj bi vstopili v prenovljeno družbo razredne enakopravnosti, socialne pravičnosti in gospodarskega soupravljanja, je arhitekt Edvard Ravnikar vpel tudi v tkivo prostorskega zgodovinskega spomina, saj sta zrasla skoraj na istem mestu, kjer je bil nekoč vhod skozi obzidje v rimsko Emono, s čimer je arhitekt pokazal spoštovanje do tradicije.
Ura na nekdanji Iskri je ugasnila, v Sloveniji pa ure na cerkvenih zvonikih še vedno merijo čas. Ko se pokvarijo, se nihče ne sprašuje, ali bi morda zato, ker nimamo denarja za urarja, prebarvali številčnico, pa ne bo nihče vedel, da smo sploh kdaj imeli uro na zvoniku. Analogne in predmodernega videza delujejo s posodobljenenimi mehanizmi. Še v eni najzahodnejših slovenskih vasic Logje v Breginjskem kotu, ki nima nobenega stalnega prebivalca, ura na cerkvenem zvoniku še vedno meri čas.
Ura na stolpnici TR3 je sooblikovala mestno identiteto in dopolnjevala videz osrednjega mestnega Trga republike, ki je bil nedavno vzorno in z znatnimi javnimi sredstvi prenovljen. Trg, ki ga oblikujejo stavbe na njegovem obodu, je javni prostor. Tudi ura na stolpu je bila namenjena javnosti, zato je njeno popravilo, ki ga glasno zahtevajo meščanke in meščani, v javnem interesu in bi zanj morala poskrbeti MOL. Lastnik stavbe je podjetje Ceeref, ki ga vodi Igor Lah, znan po svoji skrbi za živo umetnost, saj pritličje stolpnice namenja za likovne razstave. O njegovem odnosu do kulturne dediščine pa priča to, da je zbral eno najpomembnejših zbirk moderne likovne umetnosti na Slovenskem, ki jo lahko primerjamo z najbogatejšimi plemiškimi zbirkami Auerspergov, Attemsov ali pa Strahlovo in Erbergovo, ki so nekoč bile pri nas. V njegovem interesu bi morala biti tudi skrb za arhitekturno dediščino in priložnost, da kot lastnik stavbe omogoči obnovo digitalne ure in s tem ohranitev celostne podobe stolpnice, bi moral zagrabiti. Obnova ure in njena posodobitev s sodobno tehnologijo in LED-osvetljavo ne bi smela biti tako astronomski strošek, da ne bi mogel MOL poiskati kakšnega sponzorja, če ima slovenski kapitalizem še kaj simbolne moči.
Morda pa je ura na stolpu, ki je izvorno oznanjala ure socialističnega gospodarskega napredka, morala ugasniti zaradi trenda brisanja zgodovinskega spomina, ki je pri nas tako v modi. Zato da bomo spet preusmerili pogled s profanega stolpa na cerkveni zvonik, ki nam bo odbijal ritem dneva.
