Medtem ko je poletno sonce v dolini pripekalo, so trije otroci pod nadzorom očeta Andraža z Vrhnike v hladu, ki ga oddaja hudourniška voda, plezali po spolzkih skalah. »Ni povsem varno, ampak jih nadziram,« je dejal Andraž, nato pa povedal, da mu je urejenost poti, ki vodijo proti petemu slapu v soteski Pekel, všeč. »Pot sicer utegne biti nevarna, če nisi primerno obut ali če nisi pozoren, bilo je že nekaj nesreč s smrtnim izidom. Če si pozoren, imaš dobro obutev in ne hitiš, je pa luštno,« je povedal.
Včasih so okolico urejali z udarniškimi akcijami
Še posebno od tretjega slapa naprej je pot bolj zahtevna, pohodniki se srečajo s klini, stopnicami z jekleno vrvjo, prve lesene stopnice so bile zgrajene že v stari Jugoslaviji. Medtem ko je hoja do prvega in drugega slapa mala malica, je predvsem od hudičevega zoba – ogromne skale, ki spominja na zob hudiča – naprej naloga bolj zahtevna. To je ena najbolj priljubljenih točk Franca Drašlerja. Skoraj osemdesetletni Borovničan v Pekel hodi od otroštva, prvič se je po poteh, ki so bile takrat neurejene, zaraščene in polne proda, podal okoli leta 1950. Od takrat naprej je redno hodil v Pekel in tudi prispeval pomemben delež k vse večji urejenosti poti.
Predvsem v letih po osamosvojitvi je bil aktiven, ko je z drugimi borovniškimi občani udarniško postavil marsikateri prehod iz desk čez potok Otavščica, naredil je tudi rako za mlin ob vznožju Pekla, sodeloval pri gradnji mostu, ko so agregat proti vrhu nesli kar z golimi rokami... »Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili nekateri fantje precej zagnani. Pri mlinu je bilo vse zaraščeno in podrto. Leta 1992, ko sem bil predsednik krajevne skupnosti, pa smo začeli obnovo mlina,« je dejal. Nato so začeli obnavljati še druge dele okolice. Na tiste čase ima izjemno lepe spomine, kajti vladalo je tovarištvo, prostovoljno so delali ob sobotah in nedeljah, enotno za skupni cilj. »Nekaterim se je zdelo nenavadno, da smo tako zagnani,« se spominja.
Čeprav naj bi hoja do vrha trajala 45 minut, je Drašler s kolegi v tistih časih pot zmogel v pol ure. Peti slap je največji, meri 25 metrov. Tam je tudi vodno zajetje za tri okoliške vasi. Marsikateri pohodnik nadaljuje pot do Pokojišča. Od vznožja Pekla do Pokojišča pohodniki porabijo okoli dve uri. »Vrtina, od koder črpajo vodo, je na vrhu Pekla globoka okoli 300 metrov, to je približno toliko, kot je od vrha do gostilne ob vznožju,« je pojasnil Drašler.
Pred desetletji je bilo urejanje poti proti Peklu še v povojih. Dandanes, ko so k ureditvi poti prispevale lokalne institucije, je stanje tudi po Drašlerjevem mnenju takšno, kot mora biti. Brvi čez vodo so narejene, zato večinoma ni treba več hoditi po nestabilnih deskah, urejene so stopnice, mesta za počitek, obiskovalci lahko občuduje tudi skulpturo, v kateri ima glavno vlogo hudič, naredili so jo leta 1996, leto po tem, ko so v Borovnici praznovali 90 let pohodništva.
Ob lomljenju skal naj bi bučalo kot v peklu
Medtem ko ime soteske ne zveni ravno lepo, je povsem drugače z naravo, ki jo je občudovalo nekaj pohodnikov, ko smo obiskali Pekel. Porodilo se je vprašanje, zakaj je tako navdihujoč del sveta dobil tako grozno ime. »Glede na legendo naj bi voda prihrumela tako silovito, da so se začele lomiti skale, ob tem pa naj bi bučalo kot v peklu,« je razložil Drašler.
Franc Drašler je med hojo po Peklu razlagal zgodbe iz preteklosti, izpod njegovih nog se je slišalo pokanje proda, hlad je lajšal vročino, veje pa zastirale pogled proti vrhu, ko je mimo prišel mlad par iz Šenčurja, Nuša in Slavko. Hoja do drugega slapa jima je prijala, spraševala sta se, kaj bi lahko videla, če bi šla proti vrhu, česar jima nista dovoljevala obutev in štirinožni mladič. »Tukaj sva prvič, za Pekel nama je povedal prijatelj, všeč nama je,« je povedal Slavko, Nuša pa je ugotavljala, da bi takšni deli Slovenije potrebovali več promocije. »Ko razmišljaš, kam bi šel na izlet, imaš v glavi vedno mainstreamovske kraje, kot so Bled, Bohinj in Obala. Če želiš kam drugam, moraš kar precej pobrskati za informacijami,« je dodala Nuša, preden sta nadaljevala pot po Peklu.
