Na koncu Jernejevega kanala v Seči, med številnimi odsluženimi, razpadajočimi barkami in strohnelimi lupinami, se štiri usklajene postave premikajo v usklajenem ritmu. Na starem lesenem pomolu na »pokopališču« lesenih bark veslačice različnih generacij v morje spuščajo staro, a obnovljeno leseno plovilo, ki se imenuje topo.
Topo je tip tradicionalne lesene ladje, razširjen v severnem Jadranu in ob obalah Istre. Plovilo, ki ga uporabljajo, so veslačice dobile v uporabo za nedoločen čas od prijateljev iz Benetk. »Naše plovilo je bilo zgrajeno po originalu tipa barke topo. S takimi barkami so prevažali sadje in zelenjavo tudi po tem kanalu. Predvsem ženske, kmetice, so stoje, na beneški način, priveslale do Pirana, Izole in naprej vse do Trsta. Po dve ali štiri v enem plovilu. V nasprotju z originalom, ki je precej težji, naše plovilo tehta okoli 400 kilogramov. Le notranji del osem metrov dolgega plovila je oblečen v les, zunanji je zaradi lažjega vzdrževanja plastičen,« pove upokojena sociologinja Amalia Petronio iz Pirana.
Solze joka in smeha
Gladka vodna površina in zgodnje jutranje poletno sonce omogočata odličen trening beneškega veslanja (stoje), s katerim se veslačice ukvarjajo že tri leta, intenzivneje zadnjih nekaj tednov. Dame, ki prihajajo iz različnih obalnih občin, so se s plovilom topo seznanile v seriji predavanj o tradicionalnih plovilih pri nas, spoznale ljudi iz Trsta in Benetk, ki to tradicijo negujejo še danes. »Že pred časom smo se spoprijateljile z izkušenimi veslačicami iz beneškega kluba Giudecca, ki so nas na začetku tudi trenirale. Učile so nas pravilne tehnike stoječega veslanja,« pove Amalia Petronio, ki ne pozabi omeniti solz smeha in joka. »Smeh za nas, solze joka za naše učiteljice,« v smehu pove vodja skupine, ki se spominja ponesrečenih treningov, ko je topo bil enkrat na levem, drugič na desnem bregu kanala.
Velikih nagrad za trud ne potrebujejo. Zanje je nagrada že vzhajajoče sonce pred treningom in prijetno druženje z veslačicami tako iz sosednje Italije kot iz Dalmacije. »Po navadi veslamo dobro uro in pol. Zdaj ko se pripravljamo na zahtevno regato, ki bo sredi avgusta v Betini na Murterju, treniramo več,« pa pove Pirančanka Milka Senkovič, sicer predavateljica nemškega jezika na obalni fakulteti. Veslačice tako zadnje tedne krepijo vzdržljivost in moč, saj bo treba v petdnevni regati preveslati po 20 kilometrov na dan. »Treba je vedeti, da pri stoječem veslanju dela celo telo. Navadno smo v čolnu štiri veslačice, da premaknemo plovilo v želeno smer, pa moramo biti uigrane. Zadaj stoji krmarka, druga in tretja veslačica pomagata veslati prvi, ki daje ritem in je navadno najmočnejša.« A da le ni vse v moči, odkrito spregovori najmlajša, 26-letna Dora Kovač. »Za mano je le nekaj treningov. Fizično sem dovolj močna, največ težav imam le z veslom, ki mi uhaja iz forkole (nastavek za vesla op. p).«
S topom postanejo del Jadrana
Nekoliko širšo sliko lepote druženja in veslanja v starih lesenih plovilih pa predstavi krmarka Romana Kačič, krajinska arhitektka, ki živi in dela med Piranom in Trstom. »Družimo se v naravnem okolju zaščitenega parka, ko stopimo na barko, pa postanemo del našega Jadrana,« pove Kačičeva, ki ne pozabi omeniti izkušenj, ki jih pridobivajo na različnih regatah, predvsem v Beneški laguni. »Tam so tudi večje barke, caorline za šest veslačic, ki smo jo vozile na množični beneški regati vogalonga maja letos. Tam po laguni vizijo tudi manjše mascherette,« še pove sogovornica.
V primeru, da veslačic ne boste srečali na morju, si v Monfortu, v zbirki Pomorskega muzeja o tradicionalnem ladjedelništvu, lahko ogledate enega še zadnjih ohranjenih istrskih topov, ki se od beneškega razlikuje predvsem po velikosti. V okviru evropskega projekta Mala Barka 2 je muzej pridobil 125.000 evrov za izdelavo replike istrskega topa. Čoln nameravajo izdelati prihodnje leto, sam potek gradnje pa bo na ogled javnosti.
