»Že od prvega ovinka dalje je bilo z menjalnikom nekaj narobe. Lahko sem vozil le na enem prenosu in s hitrostjo do 50 kilometrov na uro, čeprav bi bilo tam normalno voziti tudi do 65 kilometrov na uro. Težko je voziti le na enem verižniku. Tako sem vozil do začetka vzpona proti katedrali Notre Dame na hribu, kjer smo zamenjali kolo. Zelo sem razočaran. Mislim, da bi se lahko boril za zmago,« se je slovenski kolesar Primož Roglič s cmokom v grlu težko sprijaznil z usodo, da mu je okvara menjalnika v Marseillu preprečila boj za novo etapno zmago predzadnji dan 104. Toura. Na zaključnih 22 kilometrih boja kolesarske resnice so ga vsi šteli v ožji krog favoritov. Tudi Chris Froome. Soboto je končal kot štirinajsti, 49 sekund za Poljakom Mariejem Bodnarjem, Froome pa je s tretjim časom dneva rumeno peljal četrtič do Pariza.
Rogla iz Strahovelj je priznal, da po nizu nesrečnih zapletov ni zmogel odpeljati na skrajnem robu izčrpavanja in tveganja na ovinkasti trasi, kar je za šampiona, lačnega zmag, tudi razumljivo. »Ko sem se zavedel, da je šlo vse po zlu, je bilo težko iz sebe iztisniti še kaj več. Poleg močnih nog je za zmago potrebno še kaj. Včasih imamo srečo, drugič ne, to je treba sprejeti. Vseeno sem se boril ves Tour in pod Galibierom sem dobil tisto, po kar sem prišel na dirko,« je našel uteho. Roglič je z istim kolesom opravil ogrevanje. Na spletu se je med strokovnjaki za kolesarsko tehnologijo razvila teorija, da je pri elektronskem menjalniku morda šlo tudi za načrtno sabotažo s posegom na daljavo. V ekipi LottoNL-Jumbo razloga težav niso razkrili. Usoda kolesarja iz male Slovenije iz nizozemske ekipe, ki ne sodi med najbolj vplivne, pač niso stresle dogajanja na Touru, ki je bilo usmerjeno v parado v Parizu. Je pa ekipi uspel izjemen podvig na Elizejskih poljanah. Njihov mladi sprinter Dylan Groenewegen je premagal tudi favorita Andrea Greipla. Roglič, ki je svoj motor pognal v polne obrate v lovu za ubežniki, je pomembno prispeval k drugi zmagi ekipe.
Glede tehnologije je bilo veliko govora tudi o posebnih aerodinamičnih dresih, ki so jih (ne edini) znova na kronometru uporabili kolesarji ekipe Sky, najboljše ekipe Toura. Le Chris Froome ga v soboto ni uporabil. »Nosil je rumeni dres organizatorja. Samo enega proizvajalci v tej barvi niso izdelali. Držimo se pravilnika UCI. Glede na trud, ki ga vložijo kolesarji, bi bilo neumno ne uporabiti nekaj, kar tehnologija omogoča,« je na očitke pripomnil športni direktor Nico Portal. O moči Froomovih pomočnikov kaže podatek, da je Michael Kwiatkowski, nekdanji svetovni prvak, v Marseillu zaostal le za rojakom Maciejem Bodnarjem (Bora), Mikel Landa pa je najbolj zanimiv boj za tretje mesto v skupnem seštevku s Francozom Romainom Bardetom izgubil za vsega – sekundo. Na veliko veselje Francozov, seveda. Kolumbijec Rigoberto Uran je bil drugi.
Četrta zmaga Chrisa Frooma, ki sta jo iz spremljevalnega osebja z bližine nebeških doživljali tudi maserja Marko Džalo in David Rožman ter mehanik Filip Tišma, ni izgubila sijaja. Froome je imel v Marseillu velik izziv Tour končati vsaj z eno etapno zmago, a sta bila Poljaka hitrejša. Tako tesnega boja za skupno zmago ni pričakoval, bil pa je zanj izziv. »Pripeljati v rumeni v Pariz je poseben občutek. Vsakič edinstven, vsakič poseben, čaroben. Tri tedne razmišljamo o tem. Ni vsako leto lažje. To je bila zagotovo najtežja zmaga,« je pripomnil Chris Froome, ponosen, da je zapisan v zgodovino z Eddyem Merckxom, Jacquesom Anquetilom, Bernardom Hinaultom in Miguelom Indurainom. »V veliko čast mi je, da sem omenjen v istem stavku z največjimi iz zgodovine Toura. Imam privilegij, da bom imel priložnost uloviti njihovih pet zmag,« je motiviran Froome pri 32 letih, a še ni med najstarejšimi zmagovalci.
Najbolj slovenska ekipa v zgodovini Toura je sloves reševala v Parizu. Sprint v Parizu je najprestižnejši na vsem Touru. Borut Božič je zadnji dan izkoristil priložnost, potem ko je pripravljal teren za Sonnya Colbrellija, prevzel komando in se vrgel v levjo bitko z najhitrejšimi preživelimi kolesarji. »Saj nimam kaj povedati. Sprint smo pripravljali za Sonnya, a smo se izgubili. V zadnjem ovinku sem bil zelo v ospredju in sem le podaljšal sprint do ciljne črte,« je v cilju pripomnil Borut Božič, ki je sodil med najstarejšo deseterico na Touru. S šestim mestom, Gruenewegna, Greipla, Boassona Hagna, Bouhannija in Kristoffa je ločilo le nekaj metrov, je dosegel celo svojo najboljšo uvrstitev v treh izvedbah Toura. Pred petimi in šestimi leti je prav v Parizu že dvakrat dosegel sedmo mesto in ima zdaj daleč največ uvrstitev med deseterico med 17 Slovenci v zgodovini Toura. Še več. Božič, Sonny Colbrelli in Grega Bole so na Elizejskih poljanah ekipi privozili sloves najhitrejše ekipe dneva. Končati Tour, kar je poseben dosežek za vsakega od udeležencev, pa je uspelo tudi Janiju Brajkoviču.
