Fotografinja Jasna Klančišar: Slikarka s svetlobo

30 sekund se navezuje na tehniko portreta, saj so bili portretiranci in portretiranke 30 sekund v temi in čakali, da se zaklop fotoaparata zapre. Za fotografiranje sem namreč uporabila tako imenovano tehniko slikanja s svetlobo, kar pomeni, da subjekt stoji pri miru, fotograf pa se v času odprtega zaklopa sprehodi okoli subjekta in ga osvetljuje. Vsako osebo posebej sem tako »pobarvala« s svetlobo iz bliskavice, vse pa sem morala narediti v 30 sekundah, kar je najdaljše časovno obdobje, ki ga ima fotoaparat na voljo. Za vsako osebo sem si zamislila, kako bo osvetljena, kateri deli telesa bodo v ospredju, na primer obraz, roka, noga, zato morda v okviru tega projekta nisem bila toliko fotografinja kot slikarka s svetlobo.

Pri tem projektu sem bila jaz samo izvajalka, sporočilo pa so nosili portretiranci in portretiranke. Seveda je imela izbira tehnike simbolni pomen, saj so tudi fizično stopili iz teme na svetlobo, torej je šlo tudi na tej ravni za razkrivanje svetu, nekakšen »coming out«.

Res je. Z aktivizmom sem se srečala v tretjem letniku srednje šole, ko sem ugotovila, da so mi všeč ženske. Takoj sem šla v akcijo in si našla organizacijo, ki se s tem ukvarja. V mojem primeru je bil to Roza klub, kjer sem kmalu začela fotografirati njihove dogodke. Tako sem že od samega začetka, torej od srednje šole, fotografirala marginalizirane skupine. Te me zanimajo in na neki način sem tudi sama del njih.

Ženski dom sem opazila med sprehodom po Pragi. Šlo je za ogromen kompleks, ki je bil videti kot študentski dom, zgradili so ga v 50. letih, ko je v Pragi zaradi vojne primanjkovalo delovne sile, zato so se v mesto selile ženske iz vse države. Ti kompleksi so zelo podobni samskim domovom za moške, kakršne poznamo pri nas. Seveda pa nisem mogla preprosto potrkati na vrata in začeti fotografirati. Potrebovala sem skoraj eno leto pogovorov in iskanja, da sem našla nekoga, ki bi poznal katero od stanovalk. Tamkajšnje feministične skupine so mi pomagale, da sem prišla v stik z eno od stanovalk, ki mi je predstavila še druge.

Dom je takrat že propadal, v njem pa so večinoma živele samo še ženske s socialnimi ali zdravstvenimi težavami, ki niso imele druge možnosti. To bivanje je bilo res poceni, kot bi danes rekli 10 evrov na mesec. Sobe so bile majhne, postelja, omara. Te ženske sem spoznavala, da bi videla njihova življenja in jih prek fotografij tudi predstavila.

Odvisno je, kako se portreta lotiš. Dokumentarni portreti, kakršne delam, so posneti v prostoru, ki portretirance določa, in zanje si vzamem več časa. Z ženskami v samskem domu sem sodelovala eno leto in v tem času sem spoznala ogromno zanimivih oseb in zgodb. Presenetilo me je, kako malo človek v resnici potrebuje, da preživi in živi. Spoznala sem na primer slepi ženski, ena od njiju je imela downov sindrom. Povedala mi je, da ji mama ni pustila v šolo, sama pa si je tega zelo želela, zato se je vpisala kar sama, se pozneje sama izobraževala in je celo pisala poezijo. Najbolj me je prizadelo dejstvo, da so si vse želele oditi, a so se tudi tiste, ki so odšle, na koncu večinoma vrnile v samski dom, ker se jim iz različnih razlogov življenje drugje ni izšlo. Nekatere zgodbe so bile tako žalostne, da človek pomisli, da bi kar z mosta skočil, ampak one niso, odprle so si pivo in šle naprej. Kljub cinizmu so razvile svojevrsten humor in s tem tudi voljo do življenja.

Morda pa res, čeprav pri starostnikih ni šlo toliko za fotografiranje institucije, temveč za vprašanje, kam gredo ljudje po upokojitvi. Ko kar naenkrat niso več ljudje s poklicem, ampak »starčki«. Nekako jim predpišemo konec življenja, jaz pa sem jih želela najti in pokazati, kako življenje še kar teče dalje.

Pri dokumentarnih projektih se praviloma ogromno časa ukvarjam s tem, kako se ljudem približati, saj je fotografiranje portretov lahko velik poseg v intimo, stopiš v njihovo življenje, njihov osebni prostor. Ampak v domu je bilo malo lažje, njim je bil cel žur, da je nekdo prišel k njim na obisk.

O tem sem precej razmišljala, saj sem fotografinja iz analogne dobe. Zelo dolgo sem delala na film, saj digitalna tehnologija dolgo časa ni bila primerna za profesionalno uporabo. Zdaj, ko je, pa pogrešam proces, pogrešam tisto izkušnjo, ko sem pofotografirala film, ga doma potegnila iz aparata in se razveselila, da na njem sploh kaj je. (Smeh.) Veliko stvari sem takrat zares videla šele skozi proces razvijanja fotografij, izbora, ko sem temo premislila, ko sem razmislila o tem, kaj se mi je tam dogajalo, o čem sem razmišljala. Zdaj gre to hitreje, postopku razvijanja in razmišljanja pa številni rečejo izguba časa. A čas od posnete fotografije do objave je pomemben. To je čas za kontemplacijo, ki ga preprosto potrebuješ. Tako kot neko besedilo po tistem, ko ga napišeš, še enkrat prebereš. In ta proces pogrešam.