Zadnjo, 103 kilometre dolgo etapo od Montgerona, kjer se je pred 114 leti začel prvi Tour, do Elizejskih poljan v Parizu je v sprintu glavnine dobil Rogličev moštveni kolega pri ekipi LottoNl-Jumbo Nizozemec Dylan Groenewegen, ki je prišel do zmage kariere. Drugi je bil Nemec Andre Greipel, tretji pa Norvežan Edwald Boasson Hagen.
S šestim mestom je svojo najboljšo etapno uvrstitev na Touru zabeležil Borut Božič. Božičev moštveni kolega pri Bahrain Meridi Grega Bole je bil 35.
Froome v družbi največjih
Froome je imel na koncu 54 sekund prednosti pred Kolumbijcem Rigobertom Uranom, tretje mesto pa je z zaostankom dveh minut in 21 sekund zasedel domačin Romain Bardet, ki je le za sekundo premagal Španca Mikela Lando, sicer moštvenega kolega zmagovalca.
Dvaintridesetletni Froome je postal prvi kolesar s štirimi zmagami, od njega so, potem ko so Američanu Lanceu Armstrongu zaradi dopinga odvzeli sedem zmag, s petimi uspešnejši le Francoza Jacques Anquetil in Bernard Hinault, Belgijec Eddy Merckx ter Španec Miguel Indurain.
»Nisem človek, ki bi se posebej oziral v zgodovino, seveda pa sem počaščen, da me primerjajo s tako velikimi imeni. Imam štiri zmage, zdaj pa je še prezgodaj govoriti, če se bom lahko z njimi tudi izenačil po številu zmag. Videli ste, da je vsako leto težje zmagati, konkurenca je vsako leto močnejša, to dokazujejo tudi letošnje razlike na vrhu. Zagotovo je bila to moja najtežja zmaga, zato sem z njo še toliko bolj zadovoljen, zato mi še toliko več pomeni. A zmag med seboj ne bi primerjal, vsaka ima svoj čar. Nisem pa si nikoli mislil, da bom kdaj med najuspešnejšimi kolesarji vseh časov na Touru. Postajam starejši, ampak se kot kolesar še vedno razvijam, postajam vse bolj kompleten. Letos sem veliko delal in izboljšal vožnjo na spustih, na položaju v vožnji navzdol, taktično pa imam še veliko rezerv,« je ponosen Froome, ki je prvič prišel do zmagoslavja brez ene etapne zmage. Leta 2013 je osvojil tri, leta 2015 eno, lani dve, eno pa ima še iz leta 2012, ko je bil pomočnik rojaku Bradleyu Wigginsu.
