Rečeno, storjeno. Dodajmo sicer, da je »naravni« tekmec audiju A5 Mercedesov kupe razreda C, a ob omenjenih razlogih je z le malce drugačnega vidika zanimiva tudi primerjava z razredom E. Ta je od audija A5 resda nekoliko večji (v dolžino za 15 centimetrov, 482:467), kar pa je še vedno manjša razlika kot med številnimi tekmeci znotraj bolj »vsakdanjih« razredov in se obenem kaj bistveno ne pozna ne na oko ne pri prostornosti, pri kateri razlika pride do izraza le pri prostoru za noge na zadnji klopi. Vsekakor pa lahko višjerasli na udobno sedenje zadaj pri obeh pozabite, medtem ko je prtljažni prostor, presenetljivo, pri audiju zmogljivejši (465:425 litrov). A oboje naj služi le za bežno informacijo, saj je jasno, da prostornosti zadaj ali prtljažnika tovrstnih avtov ne prodajata. Ključno je vse kaj drugega, zato nadaljujmo drugje – za volan, torej!
Preden speljemo, le še to: oba avta vozniku ponujata izjemno kakovostno in do zadnje podrobnosti urejeno delovno okolje, s čimer mu še pred zagonom motorja narišeta nasmeh na obraz. Pri Audiju je sicer nekoliko manj »digitalnega«, a je pač tako, da dva velika vodoravna Mercedesova ekrana v tem trenutku prekaša le Tesla s svojo ogromno tabl(ic)o, je pa upravljanje vsega pri obeh zelo preprosto in z velikimi vrtljivimi gumbi tudi hitro. Pri čemer si edino manjšo kritiko zasluži najnovejša Mercedesova rešitev na volanskem obroču. Ta ima na vsaki strani po eno »drsno ploščico«, ki upravljata vsaka svoj ekran, težava pa je, da upravljanje z drsnikoma zahteva veliko privajanja in spretnosti, kar, sploh med vožnjo, zna zmotiti. Audi se medtem zanaša na »klasiko« tudi na volanu, s čimer je upravljanje še vedno bolj preprosto in hitro.
Prav tako, preprosto in hitro, se pri obeh nastavi idealen položaj za volanom, pri čemer nas je, pri naših 191 centimetrih višine, pozitivno presenetil prostor za glavo, ki ga je za tako nizka avtomobila res veliko in več kot pri najvišjih športnih terencih nekaterih drugih znamk. In da opravimo s formalnostmi: pod motornim pokrovom obeh testnih primerkov se je skrival 2-litrski dizelski motor skoraj enake moči: 190 konjev (140 kilovatov) pri audiju in 194 KM (143 kW) pri mercedesu, pri čemer je prvemu asistirala 7-, drugemu pa 9-stopenjska »avtomatika«. Čeprav zdaj kdo gotovo viha nos, češ da dizelski motor tovrstnim avtomobilom ne pritiče, lahko za vozno izkušnjo z obema zapišemo, da gre za pravo poezijo v gibanju. Oba sta lahko tako precej športna kot tudi zelo udobna, pri obeh se nemudoma občuti sprememba voznega načina, ki jih vsak ponujata po nekaj, a vendar se nam je na splošno zdelo, da kompaktnejšega audija bolj vleče na športno, večjega mercedesa pa na udobnostno stran. Prvi se je namreč po naših občutkih pri hitrih spremembah smeri in vijuganjih skozi ovinke obnašal bolj suvereno, pa tudi občutki pri pospeševanju z mesta so bili boljši – bolj smo čutili, da nas je »prilepilo« na sedež. In to kljub temu, da je do stotice E pospešil hitreje (7,4 : 7,7 sekunde). No, je bil pa slednji res neprekosljivo udoben, saj smo imeli na dolgih avtocestnih vožnjah občutek, kot da lebdimo na leteči preprogi. Ob vsem naštetem pa sta bila oba, sploh upoštevajoč vozne užitke, varčna, saj sta nam popila deciliter pod 6,5 litra na dizla na 100 kilometrov.
In cena? Zagotovo za veliko večino kupcev tovrstnih avtomobilov ta ne pomeni velike ovire. Podobno opremljena, A5 morda malenkost bolje, v osnovi staneta 49.170 (A5) in 53.250 evrov (E), a pri tem ne ponujata tistega, kar smo opisovali, saj sta bila testneža opremljena (precej) bogatejše. Sicer imata tudi v osnovi vse zares nujno, predvsem z varnostnega vidika, da bi z njima resnično uživali v popolnosti, pa je treba seči v žep še precej globlje. A take avtomobile se pač kupuje z debelo denarnico in – čustvi.
