Na trg je prišel prezgodaj, saj ljudje še niso bili pripravljeni na takšen avtomobil. Tudi zato so ga izdelovali zgolj tri leta. Kljub temu pa je BMW M1 superšportni štirikolesnik, ki je na lica voznikov izvabil nasmeh. Le redki se lahko pohvalijo z lastništvom, saj so jih izdelali 453, od tega 399, ki so imeli dovoljenje za vsakdanji promet. Preostali so bili dirkalne različice, 20 jih je bilo na primer namenjenih prvenstvu procar, zato ne čudi, da so se za volanskim obročem zvrstili številni znani dirkači.
Konec 70. let je sicer na evropskih cestah kraljevalo kar nekaj zanimivih in hitrih avtomobilov, a vsi so se nekako merili po porscheju 911. Bavarci so zato rekli, naredimo nekaj, kar bo vsem vzelo sapo. Idejni oče projekta je bil Jochen Neerpasch, ker pa večjih izkušenj pri razvoju takega avtomobila niso imeli, so sklenili pogodbo o sodelovanju z Lamborghinijem. Cilj je bil izdelati dovolj serijskih avtomobilov, da bodo zadostili pogojem za homologacijo dirkalnika za takratno skupino 4. Po začetnih težavah pa so se odločili, da bodo M1 raje začeli razvijati sami. In nastal je prvi avtomobil BMW s sredinsko nameščenim motorjem, 3,5-litrskim bencinskim šestvaljnikom serije M88, ki je v osnovi zmogel 204 kilovate (273 KM) za cestno uporabo, z njim pa je dosegel 260 kilometrov na uro. Dirkaška različica s turbopolnilnikom pa je zmogla kar 634 kW (850 KM). Torej je šlo za dirkalnik, s katerim ni bilo šale.
Za volanom sedel tudi Niki Lauda
S tehniko niso imeli težav, z zasnovo samega avtomobila pač, saj so do leta 1978 izdelali vsega sedem prototipov. Ko je skupina nekdanjih Lamborghinijevih inženirjev ustanovila lastno podjetje, so ponudili pomoč, da dokončajo M1 v celoti. Ko je bilo izdelanih dovolj serijskih različic, so leta 1979 dali zeleno luč za razvoj dirkalnika in na noge so postavili prvenstvo Procar BMW M1, njihove dirke bile pa so bile na sporedu v okviru dirk formule 1, kar jim je zagotavljalo podporo medijev in gledalcev. Pot do dirkalnika, ki nosi velik italijanski pečat, pa ni bila enostavna. Pri Marcheseju so namreč izdelali osnovno šasijo iz cevi, podjetje TIR je izdelalo »kožo« avtomobila iz umetnih vlaken, pri Ital Designu pa so vse skupaj združili v celoto in namestili vse potrebno v notranjosti avtomobila. M1 so nato poslali v Stuttgart v podjetje Baur, kjer so namestili motor in menjalnik, od tam pa je izdelek romal k BMW v dirkalni oddelek M, kjer so M1 dokončali.
Prvenstvo procar je bilo zanimivo tudi zato, ker je bilo na vsaki dirki pet dirkalnikov namenjenih petim najhitrejšim dirkačem formule 1 na kvalifikacijah, preostalih 15 pa so predstavljali zasebni dirkači, ki so si M1 lahko privoščili. Tako so za volanom med drugimi sedeli Niki Lauda (prvak serije leta 1979), Nelson Piquet (1980) in Mario Andretti. Po le dveh letih je bilo prvenstva konec, saj se je BMW ubadal s podobnimi težavami kot v formuli 1 – nezanesljivim motorjem. To je veljalo za dirkalno različico, medtem ko je bila serijska zadetek v polno. Superšportni avtomobil je bil uporaben tudi za vsakdanjo vožnjo. »Zanimivo, da se avtomobil ni prijel v takem obsegu, kot bi se lahko. Ne vem, zakaj, a ko si bil za njegovim volanom, si imel občutek, da res sediš v pravem dirkalniku. Imel je odlično lego, ravno prav močan motor, zvok je bil naravnost fenomenalen. Zahteval pa je seveda bolj izkušenega voznika. Zares smo uživali v tistih dirkah,« se spominja serijskega in dirkalnega M1 Nelson Piquet.
Na sedežu našli poslovilno pismo
In še ena zanimiva, čeprav bolj žalostna zgodba je povezana s tem avtomobilom. V 70. letih je umetnik Frank Stella spoznal dirkača Petra Gregga (štirikratnega zmagovalca 24 ur Daytone) in Ronnija Petersona, s katerima se je nato veliko družil na dirkah, iz tega prijateljstva pa se je nato izcimila ideja o skupnem dirkaškem projektu. Gregg je naročil dirkalnega M1, ki bi ga pobarval Stella. Toda leta 1978 se je Peterson v Monzi tragično ponesrečil. M1 je ekipa Petra Gregga dobila šele po Petersonovi smrti, a Stella ga je vseeno pobarval v svojem slogu, v spomin na prijatelja. S tem pa se žalostna zgodba še ne konča. Ko sta leta 1980 oba potovala na dirko 24 ur Le Mansa, je Gregg, da bi se izognil trčenju, zapeljal s ceste. Stella je ostal nepoškodovan, Gregg pa je utrpel poškodbe vida. S tem je bilo njegove dirkaške kariere konec, le nekaj mesecev pozneje pa so ga našli mrtvega v avtomobilu ob cesti v ZDA. Na sovoznikovem sedežu so našli poslovilno pismo, v njegovi roki pa revolver, s katerim si je vzel življenje. »Enostavno ne uživam več v življenju,« je bilo eno od njegovih sporočil, prijatelji pa vedo povedati, da je dvignil roko nadse zaradi dvojnega vida, ki ga je pestil vse od prometne nesreče. Zanimivo, da je dirkalnik M1 za dirko 24 ur Le Mansa leta 1979 pobarval tudi znameniti Andy Warhol.
Glede na majhno število izdelanih avtomobilov je M1 danes pravi zbirateljski dragulj, katerega cena lahko doseže celo milijon evrov. Njegov čar je še toliko večji, ker za njih tudi pri BMW dobro skrbijo, zato iskanje nadomestnih delov ni zapleteno. Ni kaj, M1 je bil klasičen primer enkratnega avtomobila, ki je bil veliko pred svojim časom, a tudi predrag, saj je cestna različica v začetku 80 let stala okoli 100.000 nemških mark. Njegova kratka zgodba velja za eno najbolj žalostnih v zgodovini superšportnih avtomobilov, njegov mit pa živi dalje. Če ne drugače, v obliki novega i8, ki se v marsičem navezuje na bogato tradicijo M1.
