Deja vu, že videno. Tako smo se namreč počutili, ko nas je pot znova zanesla na Dolenjsko, na edino slovensko dirkališče. Ni se veliko spremenilo, pa čeprav je od našega zadnjega obiska minilo že 14 let. Le preimenovali so ga iz Mobikroga (tedanji glavni pokrovitelj je bil Mobitel iz skupine Telekom) v Gaj. Obiskali smo ga z namenom, da na 2005 metrov dolgi (prenovljeni) stezi preizkusimo minije z dodano vrednostjo, ki slišijo na ime John Cooper Works. Prevedeno to pomeni minije, katerih lastniki prisegajo na bolj dinamično, če želite, tudi adrenalinsko vožnjo. Dvolitrski bencinski motor z močjo 231 konjev (170 kW) pa jim to seveda zlahka omogoča.
Spomini na doživeto izpred dobrega desetletja, ko so se na stezi preganjali najboljši slovenski dirkači, na veliki nagradi Slovenije pa celo nekaj znanih tujcev, so še kako živi. Tako se zelo dobro spomnimo besed Igorja Dekleve, ki je na primer za Mobikrog dejal, da zanj ni dirkališče, temveč steza za šov, je pa za slovenske potrebe, ker nimamo drugega, skoraj idealno, a mu ni všeč. Zelo doživeti pa so tudi spomini na nesrečo Klemna Jerale, ki se je s svojim seicentom zaradi previsoke hitrosti prevrnil kar šestkrat. Zato smo vedeli, da moramo biti na stezi, ki so jo na novo asfaltirali, dodali ograje in uredili izletna območja, previdni. Na kar nas je opomnil tudi Marijan Božič, inštruktor varne vožnje z vozili mini in BMW, rekoč: »Dirkališče je netekoče in zelo zahtevno, treba je biti pozoren, saj je izletnih območij malo, zaščitne ograje pa so blizu. Sploh značilni 90-stopinjski ovinek je za dirkališče nenavaden.« Prav Božič je bil tisti, ki je bil zadolžen za določanje ustreznega tempa – da bi nas novinarje pri drvenju skozi ovinke pustili same, si očitno niso upali –, iz izkušenj sodeč pa smo dobro vedeli, da ga čaka zahtevna naloga, saj je tudi zelo hitro za marsikoga lahko prepočasi. Nismo se motili.
Mini JCW ni le eden, temveč so štirje, vsak na svoj način pa uteleša športnost. Seveda med trivratno, karavansko, kabrioletsko in športnoterensko različico obstajajo razlike, saj se občutno razlikujejo tako po dolžini (od 3,87 do 4,30 metra) kot tudi prostornosti (prtljažnik pogoltne od 211 do 450 litrov), a se je z vsemi, tudi štirikolesno gnanim countrymanom, mogoče peljati hitro. Za doseganje maksimalne hitrosti je bila ravnina seveda občutno prekratka, zato smo verjeli uradno izmerjenim podatkom, po katerih je maksimalna hitrost od 234 (countryman JCW) do 246 km/h (trivratni JCW). Po prenovi Gaja, katere časovnica še ni znana, tudi zato, ker bo treba zagotoviti približno 15 milijonov evrov, da bo ob spremljevalnih objektih ovinkov še več, dolžina steze pa povečana na 3,5 kilometra, pa bo drvenje s hitrostjo okoli 200 km/h postalo mogoče.
Na dirkališču nismo bili prvič, a tokrat prvinskega strahu, zaradi katerega bi se nam potile dlani, nismo čutili. Pa ne zato, ker ne bi imeli spoštovanja do minija in njegovih 231 konjičkov. Preprosto smo pričakovali, da besede brutalnost pri 2-litrskem štirivaljniku ne bomo uporabili. In prav smo imeli. Mini ni preveč zahtevno vodljiv, kar hitrejšo vožnjo omogoča tudi tistim, ki se še niso naučili vseh skrivnosti adrenalinske. Hkrati pa ponuja dovolj zabave tudi vozniškim mačkom.
Še najmanj primerna za divjanje se zdita cabrio in countryman, zato smo kroge izmenjaje nabirali za volanom trivratne in karavanske različice. V vseh štirih primerih pa gre za avto, ki prebuja čustva in ponuja nekaj več. Sploh na dirkališču. »Zato se mi zdi, da bi ga vsak njegov lastnik moral preizkusiti tudi na dirkališču, saj lahko tako tudi pri višjih hitrostih spozna, kako se avto vede, kje so njegove meje. Približno polovica kupcev je takšnih, ki so že imeli v lasti močnejša vozila in znajo varno peljati tudi nekoliko bolj dinamično, med kupci pa so seveda tudi takšni, ki se za nakup odločijo zato, da se z avtom postavijo pred znanci,« še pojasnjuje Božič. Med kupci je sicer več moških kot žensk, da bi ga zapeljali v svoj »hlev«, pa morate imeti na računu od 32.750 (trivratni JCW) do 40.100 evrov (countryman JCW).
