Tokrat se bomo posvetili zmagovalcem v posameznih sezonah, statistike pa so malce prilagojene, ker so navadno izločili tiste zmagovalce, pri katerih so testi pokazali, da so nastopili pod vplivom nedovoljenih poživil. Zmagali so tisti, ki so osvojili drugo mesto, razen v letih od 1999 do 2005, ko je zmagoval ameriški kolesar Lance Armstrong – naslove so mu vzeli zaradi dopinga, nadomestnih zmagovalcev pa niso določili. Na splošno je v zadnjih letih na touru manj dopinških afer, čeprav dirka velja za daleč najtežjo na svetu in se običajnim ljudem zdijo nekatere etape skoraj neobvladljive. Ob imenu in priimku kolesarja je navedena država, za katero je nastopil ali v enem primeru še nastopa, potem pa število skupnih zmag. Kjer so številke izenačene, smo dali prednost tistemu kolesarju, ki je osvojil več posameznih etap.
Eddy Merckx, (Belgija) 5
Legendaren belgijski kolesar je zmagal na dirkah v letih 1969, 1970, 1971, 1972 in 1974. Ob težko ponovljivi seriji je nanizal še 34 zmag v posameznih etapah. Na touru ima še največji, lahko bi rekli skupni uspeh, saj mu je leta 1969 ob skupni zmagi uspelo dobiti še največ točk, hkrati pa tudi pikčasto majico za gorske cilje. Eddy Merckx, s simpatičnim vzdevkom Le Cannibale (Ljudožerec), je sicer v svoji osemnajstletni karieri zmagal na kar 525 dirkah, ob touru pa je petkrat osvojil tudi dirko po Italiji (in hkrati 24 etap) in enkrat dirko po Španiji, imenovano Vuelta (in še 6 etap). Mimogrede, belgijski kolesar je tako leta 1970 kot leta 1974 osvojil osem etap na touru, kar ni uspelo še nobenemu tekmovalcu. In še ena statistična: v vlogi vodilnega je imel rumeno majico na vseh nastopih skupaj oblečeno kar 111 dni. Merckx se je rodil leta 1945 v kraju Meensel-Kiezegem in mladost preživel v Bruslju. Veljal je za nadarjenega športnika in se poskušal v mnogih rečeh, tudi v košarki, boksu, namiznem tenisu… Kolo se je naučil voziti pri treh letih in od takrat se ni več ločil od njega.
Bernard Hinault, (Francija) 5
Francoski kolesar je na dirki po Franciji zmagal v letih 1978, 1979, 1981, 1982 in 1985. Nanizal je še 28 etapnih zmag in bil skupaj 79 dni v rumeni majici kot vodilni v skupni razvrstitvi. Hinault je na dirki po Franciji dobil tudi trinajst kronometrov. Zdaj 62-letni kolesar iz Yffiniaca je eden od šestih športnikov, ki so zmagali na vseh treh velikih dirkah, ob touru še trikrat na dirki po Italiji in dvakrat na dirki po Španiji. Hinault je bil leta 1985 zadnji Francoz, ki je zmagal na Tour de France.
Jacques Anquetil, (Francija) 5
Kolesar, rojen v Mont Saint Aignanu (1934–1987), je na dirki po Franciji zmagal v letih 1957, 1961, 1962, 1963 in 964 ter ob tem zbral še 16 zmag v posameznih etapah in enajst kronometrov. Prvo skupno zmago je za mnoge najboljši francoski kolesar vseh časov dosegel že na svojem prvem nastopu na touru. V letih 1960 in 1964 je povrhu tega zmagal na Giro de Italia (kjer je zmagal tudi v petih etapah) in leta 1963 tudi na Vuelti, kjer je osvojil eno etapo. Anquetil je eno leto, leta 1956, držal tudi svetovni rekord v enourni vožnji – 46,159 kilometra.
Miguel Indurain, (Španija) 5
V devetdesetih letih je na dirki po Franciji kraljeval najboljši španski kolesar, rojen leta 1964 v Villavi. Zmage je slavil v seriji od leta 1991 do leta 1995. Ob tem je nabral tudi 12 etapnih zmag in bil skupaj 60 tekmovalnih dni v rumeni majici vodilnega na touru. Dvakrat je zmagal na italijanskem giru, kjer je osvojil tudi štiri etape, nikoli pa ni zmagal na domači Vuelti. Leta 1994 je postavil svetovni rekord v vožnji na eno uro: 53,040 kilometra. Leta 1996 je zaman poskušal osvojiti šesti tour, je pa dobil istega leta kronometer na olimpijadi v Atlanti.
Philippe Thys, (Belgija) 3
Pred prvo svetovno vojno in po njej je bil prvi zvezdnik dirke po Franciji kolesar iz Anderlechta (1889–1971). Gre za prvega tekmovalca, ki je osvojil tri skupne dirke (rekord je držal do leta 1955). Zmagal je leta 1913 in 1914 pred vojno in po vojni leta 1920 ter skupaj osvojil še 13 etapnih zmag. Thys je tudi eden najmlajših zmagovalcev toura, saj je imel leta 1913, ko je prvič zmagal, komaj 22 let. Na dirki po Italiji ni nastopal, Vuelta pa se je začela šele leta 1935, ko Thys ni bil več športno aktiven.
Louison Bobet, (Francija) 3
Francoski športnik (1925–1983) je nanizal serijo treh zmag v letih 1953, 1954 in 1955. Hkrati je na dirki po Franciji ob desetih nastopih osvojil še 11 etapnih zmag. Na giru je nastopil, a skupne zmage ni dosegel, na Vuelto ni šel nikoli. Bobet je bil prvi kolesar, ki je imel na dirkah »soigneurja«, osebnega pomočnika, ki skrbi za počutje, hrano, masažo… Po koncu športne poti je postal poslovnež. Odprl je trgovino s konfekcijo in na francoski obali tudi center za okrevanje po boleznih s takrat še malo znano talasoterapijo.
Greg LeMond, (ZDA) 3
Ameriški kolesar iz Kalifornije (1961) je zmagal na dirki po Franciji v letih 1986, 1989 in 1990. Ob petih etapnih zmagah je statistično najbolj zanimava njegova skupna zmaga iz leta 1989, ko je dirko po Franciji osvojil z najmanjšo razliko v zgodovini: leta 1989 je francoskega kolesarja Laurenta Fignona premagal za osem sekund. LeMond ima ob uspehih na touru zgolj še eno etapno zmago na giru. LeMond je po športni karieri postal poslovnež, med drugim je razvil tudi lastna športna kolesa. Hkrati je eden najbolj glasnih nasprotnikov dopinga v športu.
Chris Froome, (Velika Britanija) 3
Branilec lanskega naslova, britanski kolesar Christopher Clive Froome (1985), je zmagal tudi v letih 2013 in 2015. Hkrati je v času oddaje tega sestavka dosegel sedem posameznih zmag. Na giru nima nobenih uspehov, na Vuelti pa je v letih 2011 in 2014 osvojil drugo mesto. Froome ima tudi dve bronasti olimpijski medalji v kronometru. Froomy, kot ga kličejo, se je sicer rodil v Nairobiju, profesionalno kariero pa je začel v južnoafriškem moštvu Konica Minolta. Zdaj ima z družino stalno bivališče v Monte Carlu.
Andre Leducq, (Francija) 2
Francoski kolesar (1904–1980) ima med tistimi, ki so skupno osvojili dve dirki po Franciji, največ posameznih zmag, kar 25. Na lestvici zmagovalcev posameznih etap je Leducq četrti najboljši kolesar z dirk po Franciji. Na touru je nastopil devetkrat, prvič leta 1927 in zadnjič leta 1938, skupno zmago je dosegel v letih 1930 in 1932. Na giru in Vuelti ni nastopil, je pa že leta 1924 postal svetovni prvak med amaterskimi kolesarji, potem pa se je leta 1927 odločil za profesionalizem. Po koncu kariere je vodil lastno kolesarsko moštvo.
Nicolas Frantz, (Luksemburg) 2
Še en predvojni mojster je na največji kolesarski dirki nastopil sedemkrat. Bil je peti, dvakrat četrti, leta 1927 in 1928 je bil prvi, leta 1932, ko se je po nekaj sezonah vrnil, pa je končal na 45. mestu. Luksemburški šampion (1899–1985) ni nastopal na giru ali na Vuelti, je pa zato zbral kar 20 posameznih zmag na dirki po Franciji. Na touru leta 1928 je bil še posebej prepričljiv: osvojil je pet etap, rumeno majico vodilnega na dirki je imel oblečeno od prvega do zadnjega dne, natančneje 22 dni.
