»A res? Danes pa je voda?« so bile nad obvestilom soseda presenečene vrtičkarice, ki so v vročem popoldnevu prišle zalit rastje na najetih vrtičkih na Rakovi jelši. Nekaj jih je s seboj pripeljalo posode, polne vode, saj so se že navadile, da v zbiralniku deževnice, ki ga je dala občina urediti v objektu z omaricami za orodje, ni niti kapljice.
Ker ni dežja, ni deževnice, rastline pa potrebujejo vodo za rast in plodove. Poleg tega so imeli pred sušnim obdobjem na občinskih vrtičkih, ki niso ograjeni, tudi drugačne težave s pomanjkanjem vode. Njihove zbiralnike za deževnico so praznili ljudje, ki na divjih vrtičkih naokoli obdelujejo zasebno in občinsko zemljo, ne da bi se držali pravil in zakonov. Večinoma nelastniške parcele imajo divji vrtičkarji skrbno zagrajene, na njih pa so si uredili za nekaj odtenkov skromnejša zavetja, kot jih je občina pred leti odstranila v okolici Žal, ob Savi in še kje.
Najemniki občinskih vrtičkov, ki so lani dobili vrtičke z nekajmesečno zamudo, nasprotno počasi spoznavajo strog občinski vrtičkarski red. Zaradi nenehnega pomanjkanja vode so se znašli po svoje – nabavili so velike kovinske sode in za pomoč zaprosili gasilce, da so jih občasno napolnili. Nekaj se jih je v premagovanju teh težav povezalo, nato pa je iz občinskega oddelka za varstvo okolja prišlo sporočilo, da morajo sode ali odstraniti ali pa jih vkopati v zemljo. Tako določa pravilnik, in če ga ne bodo spoštovali, bo občina naročila izvajalca, da jih bo odstranil, račun pa izstavil vsem zakupnikom vrtičkov.
Divjad, tatovi, tuje smeti …
»V to zemljo je nemogoče kopati na roke. Jaz sem si naročil bager, da so mi izkopali luknje za sode, ponudil sem mesto na svojem vrtičku tudi drugim, ki so dlje stran od vhodne poti, kako pa naj si luknje skopljejo te stare ženice? In kako naj ljudje sploh nosijo težke posode z vodo po tej zaraščeni površini? Tam, poglejte, so čez graben položili samo eno ozko deščico!« ne more skriti razočaranja nad slabo ureditvijo starejši vrtičkar (ime hranimo v uredništvu), ki je bil edini pripravljen povedati, kaj vse je narobe v tako imenovanem novem mestnem parku.
Druge je strah in se raje ne izpostavljajo, da ne bi izgubili prepotrebnega vrta. Spet drugi so že razočarani odstopili od najemne pogodbe, tretji o tem resno razmišljajo. »Če ne bom mogla zamenjati vrta, potem ne bom več vrtičkala tukaj, srednji del mojega vrtička je sam kamen. Tega ne bom več imela, pa če mi ga oddajo brezplačno,« smo slišali v pogovoru med sosedi, ki se počutijo zavedene. Seznam težav je dolg. Ko so prijeli orodje v roke, so pod nasuto zemljo odkrili kupe kamenja in azbestnih odpadkov. Smetnjaki so polni, a ne njihovih smeti. Ponoči po vrtovih hodijo tatovi, na neograjenih vrtičkih si rada postreže divjad.
Z občine so pred časom odgovorili, da ograje za zdaj ni treba postaviti. »Fizična ograja, ki bi preprečevala dostop do vrtičkov, ni predvidena, če se bo izkazalo, da je nujno potrebna, pa jo bomo izvedli,« so dodali.
Nepravična cena
»Zakupnik mora obdelovati vrtiček kot dober gospodar – vzdrževati ga tako, da se na sosednje vrtičke ne širijo plevel in škodljivci, in ves čas skrbeti za njegov urejeni videz,« je še zapisano v pravilniku mestne občine. To pravilo je maloštevilni skupini zakupnikov vrtičkov kristalno jasno. Razumejo, da morajo skrbeti za okolico svojih vrtov, a hkrati so prepričani, da je naloga lastnika, da skrbi za preostale površine in poti med njimi. Odgovor, ki so ga slišali na kritike o zaraščenosti območja, je, da je košnja predvidena štirikrat na leto. Zdaj upajo, da se od občine najeti izvajalec košnje kmalu loti tretjič. Še vedno čakajo tudi na obljubljen prostor za večje orodje, kamor bi na varno spravili morda tudi skupno kosilnico.
»Ljudje hodijo mimo, najem jih zanima, vendar ko vidijo takšno stanje, se le redko kdo prijavi,« pove starejši vrtičkar, ki kljub nezadovoljstvu trmasto vztraja. Razpis za oddajo bo predvidoma odprt še do konca leta, kandidati se lahko za približno 200 prostih mest prijavijo še do januarja. Najemnina znaša prav toliko kot ob Vojkovi cesti, kjer je občina za 64 ograjenih vrtičkov odštela okoli 500.000 evrov – le okoli 300.000 manj kot za 320 gredic na Rakovi jelši.
Prvo leto so na Rakovi jelši zaradi zamude vrtičkali brezplačno, a glede na vse nepravilnosti so prepričani, da bi lahko bilo tako tudi letos oziroma še nekaj let, dokler območje ne dobi spodobne ureditve. Ta bi zagotovo pritegnila nove vrtičkarje, pravijo najemniki, na občini pa manjše zanimanje pripisujejo »manjši zgoščeni stanovanjski gradnji na tem območju ter specifiki barjanskih tal, s katero vsi potencialni zakupniki niso seznanjeni«. Na druga pojasnila občinske strani še čakamo.
