Zato se zahvaljujem Televiziji Slovenija, ker mi je omogočila, da sem lahko posnetek te predstave videla na njenem drugem programu v sredo, 12. julija 2017. Sicer sem si kupila vstopnico pri blagajni Festivala Ljubljana za ogled predstave v živo. Bila sem tam, na Kongresnem trgu, poslušala in nič videla! Poleg tega smo tisti s poceni vstopnicami, ki nas je bilo na Kongresnem trgu dobri dve tretjini, sedeli na neudobnih stolih, stisnjeni kot sardine z ramo ob rami.

Kaj se je dogajalo na odru, so očitno videli samo vabljeni izbranci in tisti, ki so si lahko privoščili nakup vstopnice po 49 ali 29 evrov. Drugi, ki smo se odločili za nižje cene, se pravi 19 ali 9 evrov, smo videli bolj malo. Slišali pa odlično. Mi je žal, da se nisem odločila za poslušanje predstave na klopci v parku Tivoli. V tem cenovno nizkem razredu sem dobila sedež, s katerega sem samo slutila, da je daleč pred mano postavljen oder. Videla sem ga, če sem malce dvignila zadnjico, pa levo in desno od odra dva velika ekrana, na katera so prenašali dogajanje na odru. Ekrana na desni, če sem sedela, nisem videla, del levega pa samo pol predstave. Koliko so videli obiskovalci, ki so sedeli za menoj, in teh je bilo še kar nekaj vrst, samo ugibam.

Vesela sem, da je Festival Ljubljana in to gostovanje podprla tolikšna količina sponzorjev in omogočila predstavo, za katero verjamem, da ni bila ravno poceni. V pravo radost mi je bilo poslušati uvodna govora šefa festivala Brleka in župana Jankovića ter njuno hvaljenje drug drugega in seveda radodarnih sponzorjev. A gospod Brlek bi se moral zelo zahvaliti tudi nam, ki nas je posadil na cenene sedeže, vedoč, da sicer ne bomo videli kaj dosti, a da bomo s svojim finančnim prispevkom vendarle znatno prispevali k pokrivanju stroškov predstave.

Nisem prepričana, da je bil Kongresni trg primerna lokacija za to predstavo. Velika izpovedna moč vizualnega dela predstave, ki jo je napovedovala nekajsekundna televizijska najava, je ostala samo v tej reklami. V živo je popolnoma zvodenela in tudi po ogledu televizijskega prenosa je ostal hudo bled vtis same uprizoritve kljub uporabi ogromne količine rdeče barve in vseh drugih vizualnih efektov. Gledališki del ni presegel glasbenega.

Prepričana sem, da bi predstava naredila močnejši vtis na odru Cankarjevega doma. A kaj ko v Cankarjev dom ne gre toliko gledalcev, kot so nas stlačili na Kongresni trg. Dobiček je pa le dobiček in bognedaj, da bi Ljubljana Festival posloval z izgubo.

Včasih, v starih dobrih časih, ko smo v poletnem času Ljubljanskega festivala obiskovali predvsem predstave v ljubljanskih Križankah, smo seveda vedno vsi videli na oder, tudi tisti v zadnjih vrstah. Avditorij je pač zgrajen tako, da omogoča vidljivost vsem. Ko pa se uprizarja predstava v improviziranem prostoru, se je pač treba potruditi in omogočiti pogled na oder vsem, ki kupijo vstopnico, ne le izbrancem in premožnim.

Da se to verjetno da, nakazuje reklama, ki jo te dni vrti televizija in vabi na Kongresni trg na ogled odbojke na mivki 22. julija. Iz reklame je videti, da bodo lahko prav vsi gledalci spremljali dogajanje na mivki. Če zmorejo športniki, bi se lahko tudi kulturniki potrudili in se pri njih naučili, kako postaviti prizorišče in tribune za gledalce.

Sicer pa sem močno skeptična, ali so take »mivke« in druge hrupne prireditve primerne na prostoru, kot je Kongresni trg. Še posebno zdaj, ko je sestavni del trga spomenik, ki naj bi vabil k spravi in sožitju.

Mimogrede: pred leti sem v bližini Frankfurta naletela na obrobju gozda na spomenik sprave in vsem padlim v vseh vojnah. Spomenik skromnih mer stoji v gaju, okoli nekaj klopic, pa šum vetra v vejah, ptičje petje. In tišina. Intimno okolje samo po sebi obiskovalca nenasilno povabi posedeti v tišini in meditaciji. Spomenik, čeprav spokojen in tih, je v kričečem nasprotju z našim. Mi smo si zgradili pompozni zid. Naš je postavljen med hrupne dogodke vseh vrst. No, ampak to je že druga zgodba in s predstavami a la Carmina Burana in Festivalom Ljubljana najbrž nima veliko skupnega.

Vesna Arhar Štih, Ljubljana