»Zaljubljaš se v kraje, ne v moške,« mi je med srebanjem brizganca oni dan navrgel prijatelj. Ne v vse, seveda. Los Angeles me tudi ob drugem obisku ni prepričal. Pustimo ob strani visoke cene in grozno vreme, zaradi katerega smo mesto angelov videli v črno-beli različici. Zdi se mi popolnoma brez duše. Z razgledne točke smo sicer naredili selfi pred znamenitim hollywoodskim znakom, pohodili na stotine zvezd, a prave ljubezni do mesta nisem začutila. Zlasti ne v bolj zapuščenih, neturističnih predelih, kjer je vonj urina in ponekod tudi človeškega blata na ulicah opozarjal na bedo tistih 99 odstotkov prebivalstva, ki si ne more privoščiti večmilijonskih dvorcev na Beverly Hillsu. Najsvetlejša točka je bil pomol Santa Monica Pier z zabaviščnim parkom, že skoraj udomačenimi galebi, ki z nizkimi preleti ustrahujejo sprehajalce, in Tihim oceanom, ki ob sončnih dnevih na svoje plaže vabi nepregledne množice natreniranih teles.
Sumljivo prijazni ljudje
Vožnja po šest- ali večpasovnicah drugega največjega ameriškega mesta je bila infarktna tudi z zadnjega sedeža našega hibrida, zato smo se, ko so bile razdalje prevelike za sprehod, vozili z avtobusi in nadzemnim vlakom (za vozovnico smo odšteli po 1,75 dolarja). Javni prevoz povečini uporabljajo turisti in revnejši sloji prebivalstva, drugi se z avtomobilom peljejo še do trgovine za vogalom. Razdalje znotraj metropol kakor tudi med kraji so res velike. Ko smo se tretji dan končno odpravili na Route 66, smo v povprečju prevozili okoli 400 kilometrov na dan, po poti pa se ustavljali v žepnih krajih, ki so pred desetletji zrasli skupaj z legendarno cesto. V večini danes najdete zgolj še nekaj tradicionalnih »dinerjev«, v katerih tovornjakarji mlatijo jajčka, hamburgerje in zrezke, ter motele in hotele, ki so danes bolj kot kaj drugega spomeniki dobrim starim časom. Eden slikovitejših krajev ob Route 66 je Tucumcari v Novi Mehiki, ki s pisanimi utripajočimi neonskimi znaki zelo spominja na malce večji in veliko bolj obiskani Las Vegas. Številni »vintage« moteli in restavracije še privabljajo turiste, a se zanje bojujejo z večjimi in modernejšimi verigami, ki so zrasle ob novi avtocesti.
Razlike med mesti in manjšimi kraji so gromozanske. Na »podeželju« so ljudje izjemno prijazni, rahlo zadržanim – če ne celo hladnim – Slovencem celo sumljivo. »Honey«, »sweetheart«, »darling« so bile na dnevnem meniju, in ko smo se že skoraj navadili nanje, smo padli v brezbrižnost velikega mesta, kjer se mora znajti vsak zase. Sploh v New Yorku, ki smo ga za nekaj dni obiskali po uspešno končani cestni avanturi, se lahko kljub milijonom ljudi marsikdo počuti izjemno osamljen. Šviganje sem ter tja, obrazi, uprti v telefone, tla ali strogo predse ne kažejo nikakršne naklonjenosti do turista, ki na ulici ustvarja zgolj dodatno gnečo. A meni je všeč oboje. Biti sprejet v majhni skupnosti in biti eden od milijonov. Z navezovanjem stikov nisem imela nikoli težav. Med obiskom lokalne pralnice (teh je v ZDA res ogromno, saj je za večino to cenejši način pranja, v večjih mestih pa pralni stroj v miniaturnih stanovanjih zasede preveč prostora) sem se zaklepetala s priletno Vivienne, ki je po našem govoru sklepala, da smo Španci (!), v Elk Cityju v Oklahomi pa se nam je v hotelskem pubu za mizo pridružil domačin Vince, ki smo se ga po več urah nakladanja, poveličevanja predsednika Trumpa in za slovo še prisesanja na moj vrat uspeli rešiti šele s pomočjo lokalnih mišičnjakov. Veliko prijetnejšo izkušnjo sem imela v New Yorku, kjer sva se na terasi hotela sredi Nolite zaklepetala z Američanom Zackom, nekaj ur pozneje pa v pristala na jazz koncertu v nekem pajzlu sredi Brooklyna.
Nič gotovega razen smrti in davkov
Veliko razliko med mesti in manjšimi kraji predstavljajo tudi cene – najmanj, kar smo za tri osebe odšteli za nočitev ob Route 66, je bilo 46 dolarjev, največ pa zadnje dni v New Yorku, kjer smo za sobo v New Jerseyju plačali okoli 150 dolarjev. Sama sem nekaj dni preživela še na Manhattnu, kjer so cene še bolj zasoljene. Za noč v »kabini«, od drugih z lesenimi stenami ločeni miniaturni sobici s posteljo in nočno omarico a brez stropa, sem z davkom vred odštela okoli 90 dolarjev. Cene v trgovinah, lokalih, restavracijah, motelih in povsod drugod so napisane brez davka, kar nam je sprva povzročilo kar nekaj preglavic, saj je bil račun na blagajni višji od pet do deset odstotkov, kot smo si izračunali. Ampak saj veste – na tem svetu ni nič gotovega razen smrti in davkov.
Visoko obdavčeni so tudi tobačni izdelki, škatlica cigaret stane tudi do deset dolarjev, omejitve kajenja pa so veliko strožje kot pri nas. No, odvisno od države. V že omenjenem Elk Cityju, kjer smo preživeli eno krajših in zabavnejših noči na potovanju, je bilo kajenje dovoljeno znotraj lokala. »To je zaradi biljardnih miz,« nas je poučil Vince. V New Yorku so bila pravila veliko bolj brutalna. Kajenje je bilo prepovedano pred mnogimi stavbami in v vseh parkih. S tem načeloma niti nismo imeli večjih težav, saj so vendarle »pljuča mesta«, ki ob glasbenih točkah zaživijo zlasti zvečer. Bryant Park v osrčju New Yorka je malo večja zaplata trave, na katero se ob vseh možnih urah parkira na stotine miru željnih Newyorčanov in turistov. Brez alkohola in tobaka, seveda. Kadiš lahko centimeter stran od vstopa vanj, pa ti ne bo nihče ničesar očital. Tudi če ogorek nemarno vržeš na tla. V parkih so policisti oziroma čuvaji, ki skrbijo za varnost in red, pa čeprav zgolj navidezen. A ko se park zvečer zapre, da gospod s piščalko in prodornim glasom vsem vedeti, da je konec zabave. »Park se zapira, park se zapira,« je kričal in zraven iz piščalke izpuščal oglušujoče zvoke, ki so nas vrgli na noge. Po petih minutah ni bilo na vidiku žive duše. Prav rada bi videla, kaj bi se s podobnim pristopom pripetilo na Kongresnem trgu.
