Je, saj je ritem resnično visok. Morate vedeti, da smo komajda opravili priprave, ki vsako leto poberejo ogromno energije na fizični in psihični ravni. Tako ostrega ritma v mladinskih vrstah nisem poznal.
Že čutite pritisk v Domžalah?Največ si ga naložim sam, čeprav poskušam odmisliti zunanje dražljaje. Želim biti osredotočen le na dogajanje na igrišču in pokazati najboljše predstave. S prevzemanjem odgovornosti nimam težav. V klubu imamo na voljo psihologe, s starši se veliko pogovarjamo o moji karieri. Ko se zvečer zaprem v sobo, razmišljam o nogometu in se pogovorim s samim seboj.
Tako zraste samozavest?Tudi. Vsak posameznik je v največji meri odvisen od sebe. Seveda ti pomagajo in svetujejo ljudje okoli tebe, vendar je najpomembnejše lastno delo. Če dobro igraš in dosegaš gole, samozavest hitro zraste.
Kako se znajdete v medijskih nastopih?Ko sem si ogledal svoj prvi intervju za televizijo, mi je bilo nenavadno, vendar se hitro navadiš tudi na prisotnost kamer. Doma so me vedno učili, da moram biti z obema nogama trdno na tleh, da ni dobro poleteti med oblake.
Je bila domača vzgoja ključna pri vašem nogometnem razvoju?Da. Že od mladih nog so me spodbujali in ogromno vlagali vame. Čeprav starši niso iz nogometnih krogov, oba z bratom igrava nogomet. Že več let vse obveznosti prilagajam nogometu. Tudi šolanje, saj sem najprej opravil vse treninge in se pozneje posvetil šolskim obveznostim. S trmo sem končal domžalsko gimnazijo in že razmišljam o študiju. Nisem se še dokončno odločil, vendar me vleče na športno fakulteto. Zanima me tudi menedžment v športu, vendar sem trenutno povsem posvečen nogometu.
Preizkusili ste se tudi v tujini.Pri štirinajstih letih sem spoznal način dela v salzburški nogometni akademiji, a smo se po posvetu z domačimi odločili, da bom počakal z odhodom na tuje. Dvakrat sem obiskal tudi belgijski klub Gent. To je bila dobra izkušnja, saj sem spoznal veliko novosti, razmišljati sem moral v tujem jeziku…
Koliko znanja poberete od starejših in izkušenejših igralcev v prvi ligi?Od vsakega poskušam kaj odnesti, saj so tovrstne izkušnje neprecenljive. Rad poslušam igralce in jih opazujem. Zame je bil zahteven predvsem preskok iz mladinskih vrst v člansko kategorijo. Potreboval sem kakšno leto, da sem se navadil na nove razmere.
Nogomet še vedno dojemate kot zabavo?Bolj kot službo. Nogomet je bil za zabavo predvsem v mlajših selekcijah, po prehodu med člane pa vse postane bolj resno. Tudi odgovornost je večja.
O čem sanjate?O igranju v močnih ligah, kot jih imajo v Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem… Nogometaše, ki že igrajo na tujem, večkrat vprašam, kako so se privadili na novo okolje, kakšne so njihove izkušnje…
Od katerih trenerjev ste odnesli največ znanja?Od vsakega nekaj. V zadnjem obdobju mi veliko pomaga sedanji trener Simon Rožman. Ko sem bil mlajši, sem imel dodatne treninge, prek katerih sem dobil širino.
Znajdete se na več položajih.Pri mladincih sem igral sprednjega vezista, med člani pa me je trener Luka Elsner preizkusil na krilu. V zadnjem času se vračam na prejšnji položaj.
Opazite razliko med igranjem v Evropi in doma?Opazim, a je v vsaki državi drugače. Ko smo gostovali na Islandiji, sem dobil občutek, da se igralci Valurja niso preveč obremenjevali zaradi poraza.
Vi se?Po vsaki tekmi analiziram svojo igro in ugotavljam, kaj bi lahko naredil bolje. Včasih se obremenjujem za vsako malenkost, čeprav tega ne pokažem navzven.
Če boste jutri preskočili Valur, vas čaka mikavni Freiburg.Imamo dobro izhodišče, vendar nas ne sme zavesti. Tekmi s Freiburgom bi bili sijajni, saj je bundesliga odlično tekmovanje. Že lani sem bil navdušen, ko smo gostovali pri West Hamu. Koža se mi je kar naježila, ko sem na stadionu videl 50.000 ljudi. To je bila čudovita izkušnja, zato se bomo potrudili, da znova doživimo nekaj podobnega.
