Ob obljubi, da bomo v Ljubljanici lahko spet plavali kot nekoč, se lahko z veseljem razglasim za premladega. Premlad sem, da bi lahko trdil, da sem nekoč pred davnimi davnimi časi plaval po simbolni vodi zmajevega mesta. Ko sem jaz splaval, je bila najbližja Ilirija, kasneje pa sem najraje hodil na malce bolj oddaljeno (ker sem bil doma v Centru) Kolezijo, kjer se je dalo ob plavanju igrati košarko, vmes pa brati Stendhala v edini pošteni senci pod tribunami. Kadar smo hoteli plavati v »živi« vodi, je bila najbližja ponudba Sava, osvežilno ledena in za mulce ravno prav nevarna, da je plavanje v njej veljalo za pogumno dejanje. Dokler ni postalo jasno, da je prava nevarnost v kemični sestavi savskih brzic, in smo tudi s tem morali nehati.
Ko je najava, da se bomo lahko spet kopali (in upam, da tudi plavali), postala najprej predvolilna obljuba Zorana Jankovića in potem še potrjen program mestne občin...