Misel na to se mu je porodila na začetku aprila 1897, ko se je, še ne enaindvajsetleten, po prvem semestru študija na Dunaju vrnil domov. Pred stodvajsetimi leti se je torej mlad nadebuden pisec energično spopadel z izzivom, ki si ga je zastavil. Jasno mu je bilo, da potrebuje pomoč tedaj bolj uveljavljenih in predvsem vplivnih pisateljev in intelektualcev, zato je 15. aprila 1897 pisal Antonu Aškercu s prošnjo, da pri nemškem založniku zanj zastavi dobro besedo. Zatrdno se je odločil, da bodo njegove pesmi izšle v knjižni obliki, in sicer iz »materijelnih in literarnih vzrokov«, kot zapiše v pismu.
Pomoč starejših
Aškerc ga je v svojem hitrem odgovoru opogumil in mladi avtor je že nekaj dni kasneje pisal nemškemu založniku Ottomarju Bambergu. Ta si je za odgovor vzel preveč časa, odločen literat pa je vzlic svoji mladosti (ali pa prav zavoljo nje) vztrajal. Pisal je še svojemu nekdanjemu profesorju slovenščine na realki in takratnemu predsedniku Slovenske matice, Franu Levcu, da ga tudi on priporoči Bambergu. Tudi Levec mu je bil naklonjen, posredoval je pri založniku, obenem pa obetavnemu avtorju svetoval, naj se še enkrat obrne na Aškerca in ga prosi za priporočilo. Zagnani poet je to nemudoma tudi storil. V pismu je Aškercu razložil, da se mu s knjigo zelo mudi, saj se vrača na Dunaj. Poleg tega bi mu honorar za pesniško zbirko omogočil, da se za nekaj mesecev reši pisanja »podlistkov in drugih podobnih neumnostij« in se posveti drami, za katero sicer ni imel dovolj časa. Takrat se je ukvarjal z Romantičnimi dušami, svojo prvo dramo, ki pomembnim obletnicam navkljub danes stežka najde pot na naše odre. Aškerc je šel perspektivnemu umetniku na roko in knjigotržcu Bambergu njegovo »muzo toplo priporočil«.
Sanjski pogoji izida
Od tu do honorarja je šlo, vsaj za današnje razmere, z bliskovito naglico. Enaindvajsetletni umetnik je ob podpisu pogodbe 14. junija 1897 od nemškega založnika Bamberga prejel predujem sto goldinarjev, kar je znašalo pol honorarja, ki mu ga je imel založnik do konca poravnati po izidu knjige. Mladi pesnik pa s to pogodbo založniku ni prodal avtorskih pravic, kot se to godi v naših časih, založniku je samo odstopil pesmi za natis. To je pomenilo, da bi moral založnik v treh letih zagotoviti novo izdajo knjige, sicer bi lahko avtor z zbirko neovirano razpolagal.
Z izidom knjige se je sicer zapletlo, tako da je Erotika luč sveta ugledala dve leti kasneje, šele leta 1899, je pa takrat še precej neuveljavljeni umetnik za knjigo prejel drugo polovico honorarja že septembra 1897, torej samo tri mesece po predujmu ob podpisu pogodbe oziroma več kot za današnje razmere nepredstavljivega pol leta, preden je pesmi oddal, in skoraj dve leti pred izidom. To pa je skozi prizmo današnjice čista znanstvena fantastika.
Mladi umetnik je pač potreboval denar, to je jasno povedal in denar tudi dobil. In to kljub temu da je založnik, Nemec Ottomar Bamberg, veljal za skopuškega, sam avtor ga je na začetku svoje umetniške poti v pismu svojemu kasnejšemu založniku označil za »žida«.
Erotika je, kot rečeno, izšla šele leta 1899, in sicer v – naši sodobnosti za poezijo prejkone sanjskih – tisoč izvodih. Lahko domnevamo, da je bilo konec 19. stoletja na voljo mnogo manj slovenskih knjig in je bila zategadelj naklada pač večja. Sicer je bilo takrat tudi slovensko govorečega, sploh pa slovensko beročega življa neprimerno manj, tako da je v primerjavi z današnjimi bornimi nakladami poezije ali kar leposlovja domačih avtorjev teh tisoč res čudovita številka. Erotika, prva pesniška zbirka in sploh prva knjiga velikana slovenske literarne umetnosti, se je prodajala po ceni en goldinar, torej bi naš mladi pesnik s svojim honorarjem zmogel nakupiti 200 izvodov svoje knjige. O tem lahko današnji avtorji, tudi tisti v zrelejših letih, samo beremo v življenjepisih naših literarnih velikanov.
Pojasnilo, zakaj se je nadarjeni pisatelj v svojih rosnih letih obrnil na nemškega in ne slovenskega založnika, najdemo v njegovem pismu Lavoslavu Schwentnerju, ki je kasneje postal njegov glavni založnik: »Ko bi bil vedel, da odpre v Ljubljani svojo trgovino slovenski založnik, ki menda ni nikak tesnosrčnež, kakor so navadno naši domači knjigotržci, ponudil bi Vam bil svoje poezije; a tako ni šlo drugače, kakor da sem se zatekel k Bambergu, če jih nisem hotel dati čisto zastonj.«
