Ni dvoma, da smo jo tlakovali in sedanji generaciji je gotovo lažje. Imajo manjši kompleks pred največjimi dirkami in si upajo zmagovati. Le na zmago na Touru še čakamo. V teh letih se je veliko spremenilo. Ni več romantike in navdiha. Postalo je, ne samo zaradi ekipe Sky, veliko bolj sledljivo, natančno. Več je znanosti, več kontrole, take in drugačne, čeprav se taktično ni dosti spremenilo.
Je kolesarstvo še bolj gladiatorski šport? Padci so le del tega.Na žalost princip gledanosti kroji marsikaj. Bolje gledano, bolje medijsko pokrito, bolje plačano… Padci so bili vedno, karavana gre naprej. In rojevajo se novi zmagovalci. Nobeni zmagi se ne gleda v zobe. Tudi Chris Froome je leta 2014 padel na tlakovanem odseku, pa Nibaliju ni nihče ničesar očital.
Ob vsakem Touru se veliko govori, kako blizu sta Giro in Vuelta.Giro in Vuelta se ne bližata Touru. Morda sta tehnično in organizacijsko na enaki ravni, tudi po konfiguraciji terena, kar pa zadeva spektakel, je Tour prvi. Drugi so kopija. Tour ima najdaljšo tradicijo, zato je Francija tako ali drugače center svetovnega kolesarstva. Tudi po medijski pokritosti je Tour daleč spredaj – Giro in Vuelta ga ne bosta nikoli ujela.
Zanimivo je, da ima Slovenija najštevilnejše zastopstvo glede na število prebivalcev na Touru.Tega podatka nisem poznal. Imamo bazo tekmovalcev, z mladimi se dobro dela, najboljši najdejo pot v svet. Niso le kolesarji na vrhu po številu prebivalcev. Tudi po številu kolajn na olimpijskih igrah smo visoko. Šport je v Sloveniji doma. Za zdaj imamo v elitnih ekipah World Toura toliko kolesarjev, da se ne smemo pritoževati. Tako ali drugače imamo vpliv v številnih ekipah, ne le v Bahrain Meridi. Imajo vidne vloge ali pa pomagajo kot spremljevalno osebje. Vsi dobri v svojem poslu najdejo svoj prostor. Ja, šport pri nas se je globaliziral in mislim, da je bila odločilna politična volja.
V dvanajstih letih, ko ste delali kot selektor, so šli skozi vaše selekcije večinoma vsi zadnji rodovi.No, na Touru ne. Borut Božič in Jani Brajkovič sta starejša. Primož Roglič je fenomen, kakršnih je zelo malo in me je kar preskočil. Načeloma gredo skozi sistem domala vsi, ki potem pridejo na raven Toura. Redko kdo pride v najboljši rang drugače. Sistem UCI pokala narodov je dobro sestavljen. Vsi dobri se izoblikujejo na tej ravni. Zato kolesarje na Touru še vedno poznam. Primož ni edina izjema. Tudi Peter Sagan je obšel mlajše člane, ker je bil tako dober, da je šel od mladincev med profesionalce. Poti je veliko. Ni rečeno, da ima tisti, ki blesti med mladimi, tudi zagotovilo za Tour.
Prvič tudi Slovenci vodijo elitno profesionalno ekipo. Tudi to je povezano s slovenskim kolesarstvom.Ekipa Bahrain Merida deluje prvo leto. Že ustanovitev je ogromen korak. Težko je sestaviti ekipo v enem letu. A jim dobro uspeva. Čeprav na Touru niso tako uspešni, kot so nekateri pričakovali. Ni lahko sestaviti 50 ljudi v celoto. Za ekipo, ki jo vodita slovenska strokovnjaka, pa je jasno, da Slovenci lažje pridejo zraven. Ni ekipe, kjer odločitve vodilnih ne bi bile vsaj malo nacionalno obarvane.
Italija, v vaši tekmovalni dobi nedvomno velesila tekmovalnega kolesarstva, zdaj recimo sploh nima ekipe v WT-razredu.Italija je v globalizaciji kolesarstva največ izgubila. Imajo bazo kolesarjev, a niso več tako prevladujoči, da bi bili razred ali več spredaj kot v mojih časih. V Italiji ne spravijo skupaj dovolj kapitala, tudi zato, ker so stroški organizacije ekipe nekajkrat višji, kot so bili v mojih časih. Če je bilo tedaj dovolj nemara tri milijone evrov v tedanjih lirah, da je ekipa nastopila na Giru in Vuelti, je zdaj treba zbrati od 10 do 15 milijonov evrov. V Italiji tega denarja ne spravijo skupaj. Tudi italijanska industrija ni več tisto, kar je bila. Niso dovolj močni. Večino kolesarskih čevljev še vedno izdelajo, a ne morejo spraviti skupaj 15 milijonov za ekipo. Čeprav gre za velike vsote denarja, je odločitev glede sponzorstva še vedno osebna odločitev. Ne gre toliko za marketing. V ospredju je še vedno osebna strast. Seveda obstajajo ekipe, v katerih imajo marketinško računico zelo jasno. Predvsem v državah, kjer je tradicija kolesarstva najmočnejša in v kolesarski publiki vidijo ciljno publiko.
Od leta 2006 ste selektor kolesarske reprezentance. Od leta 2007 vodite reprezentanco mlajših članov, ki sodeluje v tedaj ustanovljenem pokalu narodov UCI. Kaj se je v tem času spremenilo?Predvsem se je spremenila družba, med mladimi kroži več informacij. Tehnologije so prinesle spremembe, pretok podatkov je večji, vsi imajo neomejen dostop, se bolje poznajo med seboj. Tudi aplikacije, kot je strava, prinašajo podatke, tako da kolesarji poznajo konkurenco. Vse to pa nima vpliva na selekcijo. Tisti, ki zmaguje, ima pot odprto.
Ima širši dostop do podatkov tudi negativen vpliv?Ja, občasno ima. Odvisno od interesa posameznikov. Jan Tratnik je verjetno med tistimi, ki so bili glede kolesarstva najbolj načitani. Pozitivno izstopa tudi sedanja mlada generacija. Tadej Pogačar, Žiga Jerman, Žiga Horvat, Jaka Primožič kažejo, da imajo ves potencial, da iz sebe nekaj naredijo. Vsi so v dobi, ko je pomembna tudi šola, in časa imajo še dovolj. Prvo člansko leto je običajno še matura.
Znani smo po tem, da talentov ne mečemo stran. Vidi se, da dobro delamo in jih znamo obdržati v športu. Zaradi majhnosti se moramo truditi z vsakim. Zelo velik upad seveda imamo v najbolj tveganem obdobju prehoda od mladincev k članom. Velika dilema je študij ali kolesarstvo. Oboje skoraj ni mogoče. Ni resnega študija ob resnem kolesarstvu. Kolesarstvo je prezahtevno. Meni je zelo težko svetovati, na kakšno pot naj gredo. Nikomur ne odrekam pravice glede odločitve ali šport ali študij. Čeprav so talenti, je pri vsakem odločitev njegova.
Kaj je tisto, kar že med mladimi loči bolj in manj uspešne?To so zelo individualni razlogi. Osnovni talent mora biti. Sposobnosti so nuja, kar pomeni anaerobno kapaciteto, da kdor koli lahko naredi kaj iz sebe. Potem pride delo, trening in s tem se da narediti marsikaj. Brez dovolj velike maksimalne porabe kisika, moči, absolutne moči ne gre. Žalostijo me nasprotni primeri. Ko imamo kolesarje, ki imajo fenomenalne rezultate na testiranjih in so vrhunski na treningih, potem pa jim ne uspe narediti rezultata na dirki.
Je v vlogi komentatorja Toura na nacionalni televiziji zahtevno spremljati tri tedne dirk?Tri ure na dan ni lahko. A tem je veliko in na prenose se posebej ne pripravljam. Kolesarstvo k sreči ni gostilniški šport, o katerem bi vsi vse vedeli.
