Ščipalci ali škorpijoni, poznamo okrog 2000 danes še živečih vrst, spadajo med pajkovce, te pa uvrščamo v deblo členonožcev. Kljub zastrašujočemu slovesu, ki spremlja škorpijone, so v Evropi (razen v Španiji) za človeka nenevarni. Njihov pik redko izzove reakcijo, podobno tisti po piku ose. Nevarni pa so piki afriških in ameriških škorpijonov, ki pri človeku povzročijo tudi težje motnje, ki se lahko končajo s smrtjo.

Reakcija po piku podobna tisti po piku komarja

Se pa škorpijoni pojavljajo tudi pri nas. »Gre za pripadnike rodu Euscorpius, ki jih lahko najdemo povsod. Ne le ob morju. Pred časom sem jih opazil tudi v Bohinju, ob slapu Savica. So pa celinski precej temnejši kot ti na Obali in dosežejo velikost do pet centimetrov,« pove Sašo Čotar, ki se v Piranu, skupaj z Alešem Mlinarjem, predstavlja z razstavo največjih ptičjih pajkov in škorpijonov na svetu. Predvsem škorpijoni, ki jih srečamo pri nas – najpogosteje jih najdemo na stopniščih, v kleteh in shrambah, niso nevarni. »Kljub temu da imajo strup, pik ni nevaren. Navadno je reakcija podobna tisti po komarjevem ali čebeljem piku in je tako odvisna od tega, koliko je posamezen človek alergičen na strup,« pove Čotar, ki ga je že pičil škorpijon. Je pa tudi res, da večje vrste škorpijonov redko kdaj pičijo plen. »Imajo namreč tako velike klešče, da plen preprosto zdrobijo. Manjše vrste plena s tankimi kleščami fiksirajo, ga nato pičijo z želom in spustijo strup.«

Samec s kleščami zgrabi samico

Škorpijone lahko srečamo povsod. Ker niso družabna bitja, navadno živijo ločeno. »Določene vrste, kot je denimo azijski Heterometrus, pa lahko živijo v manjših skupinah. A ne glede na to veljajo za samotarje,« pove Čotar, ki pogovor nadaljujejo tudi z razlago samega razmnoževanja. »Podobno kot pajki si tudi škorpijoni izmenjajo znamenja, da se posamezne vrste med seboj prepoznajo.« Kakšnega posebnega paritvenega obreda ti členonožci s sploščeno obliko telesa nimajo. »Večinoma se razmnožujejo spolno, pri redkih vrstah pa je znan tudi pojav partenogeneze (način nespolnega razmnoževanja, pri katerem se zarodek razvije iz neoplojene jajčne celice, op. p.),« razloži sogovornik. »Ko samec najde samico, jo zgrabi s kleščami, nato nekaj časa hodita naprej in nazaj. Gre za to, da najde primerno trdo podlago – navadno kamen, za odlaganje spermatoforja.« Ko na podlago pritrdi spermatofor podolgovate oblike, usmeri samico nadenj. Ko ta zadene spermatofor s svojimi genitalijami, se semenčice sprostijo vanjo. Vse prej kot romantično, še posebno ker se tudi pri škorpijonih lahko zgodi, da samica po končanem parjenju požre samca.

Neupravičeni strah

Parijo se navadno enkrat na leto. Od 15 do 30 živorodnih mladičkov mlečno bele barve zleze mami na hrbet, kjer ostajajo do prve levitve. »V nasprotju s pajki, ki se levijo vse življenje, se škorpijoni do sedemkrat, da dosežejo končno velikost,« pove Čotar. Med njihove naravne sovražnike štejemo kuščarje, manjše sesalce, tudi ptiče. »Zaradi nevednosti in neupravičenega strahu tudi človeka, ki pa se ne zaveda, da se škorpijoni prehranjujejo z mrčesom, hroščki in ličinkami in so zato lahko zelo koristni.«

Čeprav imata oba razstavljalca doma izredno bogato zbirko, s katero se predstavljata po evropskih muzejih, sta zaradi prostorske stiske na Obalo pripeljala osem največjih vrst škorpijonov iz Amerike, Afrike in Azije. Ne ogled so tudi strige ali strupene stonoge. Zanimivih pa je tudi vseh 38 vrst ptičjih pajkov, večinoma iz deževnih gozdov Južne Amerike, ki merijo od 15 do 30 centimetrov. Med razstavljenimi je tudi primerek iz vrste največjih, Theraphosa blondi. Razstava se v večjem obsegu oktobra seli v Bolzano, v tamkajšnji naravoslovni muzej.