Sindikati so prepričani, da bi se morala visoka gospodarska rast in višji dobički podjetij že preliti v višje plače, delodajalci pa ocenjujejo, da bo treba za zvišanje plač najprej povečati produktivnost. Slovenija po produktivnosti kljub ponovni rasti v zadnjih nekaj letih dosega manj kot 80 odstotkov povprečja EU, kar je celo tri odstotne točke manj kot pred desetletjem. Problem je, pravijo v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), še toliko večji zato, ker za stroške dela namenimo kar polovico celotnega BDP – to je 900 milijonov evrov na leto več od povprečnega BDP v EU in 2,9 milijarde evrov na leto več glede na povprečni BDP v naših glavnih konkurentih – višegrajskih državah, kamor spadajo Češka, Slovaška, Poljska in Madžarska.
Delodajalci menijo, da je treba višje dobičke podjetij, ki so lani znašali 3,2 milijarde evrov ali 70 odstotkov več kot leto poprej, namesto za višje plače nameniti za raziskave in razvoj, investicije in krepitev veščin zaposlenih. Opozarjajo, da lahko le ti skupaj pripomorejo k dvigu produktivnosti, ki postaja zlasti v družbah, kjer se delovno aktivno prebivalstvo krči, glavni generator gospodarske rasti.
GZS: Vseh podjetij se ne da meriti z istim vatlom
Generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) v odhajanju Samo Hribar Milič ocenjuje, da si Slovenija splošnega dviga plač še ne more privoščiti. »Plače se dvigujejo, a le tam, kjer jim produktivnost to omogoča. Žal imamo na drugi strani kar 80.000 zaposlenih v dejavnostih, ki ustvarijo manj kot 22.000 evrov dodane vrednosti ali manj kot polovico slovenskega povprečja. Ta podjetja za dvig plač nimajo možnosti,« opozarja Hribar Milič. Iz istega razloga v zbornici odklanjajo zahteve sindikatov po novem plačnem modelu, v katerega bi na državni oziroma panožni ravni vgradili mehanizme za dvige plač – sindikati se pri tem poleg inflacije zavzemajo za upoštevanje rasti produktivnosti. »Z istim vatlom meriti vsa podjetja je zaradi velikih razlik v produktivnosti kratkovidno. To bi ogrozilo konkurenčnost in številna delovna mesta,« svari Hribar Milič, ki meni, da so lahko takšni mehanizmi smiselni samo znotraj podjetij.
Delodajalske organizacije se tako kot sindikati strinjajo, da je sedanji plačni model, v katerem znašajo najnižje osnovne plače v nekaterih dejavnostih celo manj kot 400 evrov bruto, potreben prenove. »Tudi na naši strani je volja, da začnemo čim prej graditi nov plačni sistem, vendar pa s strokovnim pristopom, tako da bo pravičen in koristen za vse,« pravi Hribar Milič. Delodajalci pogajalskih izhodišč sicer še niso sprejeli, bi pa pogajanja o novem plačnem modelu po njegovem mnenju lahko začeli že po poletju.
Največje rezerve v previsoki obremenitvi dela
Matej Lahovnik, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in nekdanji gospodarski minister, meni, da bi morali v Sloveniji znova uveljaviti model, po katerem bi rast plač za eno odstotno točko sledila rasti produktivnosti – če je bila torej rast produktivnosti sedemodstotna, bi se morale plače zvišati za šest odstotkov. »Tak model, ki smo ga v preteklosti že imeli, bi zagotavljal, da bi se plače hitreje dvigovale, gospodarstvo pa ne bi izgubljalo konkurenčnosti,« pojasnjuje Lahovnik.
Še večje rezerve za dvig plač so po njegovem mnenju v znižanju obdavčitve stroškov dela, saj so v Sloveniji razlike med neto plačami in stroški delodajalca med največjimi v Evropi. Celo pri minimalni plači, ki znaša neto 630 evrov, mora delodajalec odšteti 930 evrov (drugi bruto), kar je za skoraj 50 odstotkov več, kot pospravi v žep zaposleni. »Žal pa tudi pri novih predlogih davčnih sprememb ni videti nikakršne razbremenitve dela, celo nasprotno. Dohodninska reforma postaja zaradi dodatnih razredov in olajšav pravo sračje gnezdo – namesto da bi sistem poenostavili, ga še bolj zapletajo,« ugotavlja Lahovnik, ki vidi prav v razbremenitvi obdavčitve dela možnost, kjer bi se lahko delodajalci in delojemalci v pritisku na vlado poenotili.
Da je čas za zvišanje plač, se strinja tudi ekonomist Marko Jaklič. »Pritisk na dvig plač, ki se v zadnjem času pojavlja povsod po Evropi, je pozitiven. Delodajalce, ki imajo sicer povsem legitimen interes po nižjih stroških, bi višje plače prisilile v nove poslovne modele in avtomatizacijo, s tem pa tudi v večjo produktivnost. Čeprav bi to lahko v nekaterih dejavnostih zmanjšalo zaposlenost, je to dolgoročno zagotovo dobro za obe strani,« je prepričan Jaklič. K višjim plačam delodajalce sili tudi pomanjkanje kadrov na posameznih področjih. »Naročil je veliko, ljudje pa niso več pripravljeni delati za nizke plače. Tam, kjer delavcev primanjkuje, se zato plače že dvigujejo,« ugotavlja Jaklič.
