Moste so sredi tridesetih let 20. stoletja postale del Ljubljane. Tedaj, natančneje leta 1939, so se odločili, da bodo na novo poimenovali del ulic, bodisi ker so imele enaka imena še kje drugje po zdaj združeni veliki Ljubljani bodisi ker so bile to novonastale ulice razvijajočih se predelov mesta. Pri tem ni bila nobena izjema: bila je nova ulica, nastala ob Jarški cesti. Leta 1939 so jo poimenovali Pengovova ulica, po v Ihanu rojenem podobarju Ivanu Pengovu, ki je s svojimi kipci in podobami okrasil okoli 35 oltarjev po vsej Slovenji, izdelal pa je tudi štiri kipe za pročelje ljubljanske stolnice in leseni kip Brezmadežne za škofa Jegliča.
Po drugi svetovni vojni leta 1958 so ulico preimenovali v Krimsko ulico, ne po črnomorskem polotoku, temveč po gori nad Ljubljanskim barjem, kjer so potekali pomembni partizanski boji. V tistem času so na ulici začeli tudi graditi bloke, s čimer se je spremenil značaj ulice, saj je bila do tedaj to ulica še z relativno vaškim šarmom.
A že čez tri leta so ulico ponovno preimenovali: Krimsko ulico so preselili na Vič, kjer je še danes, moščansko ulico pa so preimenovali v Lunačkovo ulico po nekaj let pred tem umrlem zdravniku Pavlu Lunačku, pionirju slovenskega porodničarstva.
Junak povojnih porodnic
Rodil se je leta 1900 na Dolenjskem. Njegov oče je bil v dolini Mirne šolski upravitelj in skrbel je tudi za veliko drevesnico, zato je Pavel sprva hotel študirati gozdarstvo v Zagrebu. Toda iz otroštva je imel tragično izkušnjo: umrlo je kar šest njegovih bratov in sester, vsi še kot novorojenčki. Morebiti se je zato odločil, da bo študiral medicino v Ljubljani, Zagrebu in Gradcu. Leta 1930 je prišel v bolnišnico za ženske bolezni na specializacijo ginekologije. Pri 39 letih je postal primarij. Ker so tedaj v porodnišnicah rojevale le porodnice s komplikacijami, je bila velika umrljivost in je veljalo, da je varneje roditi doma kot v porodnišnici. Lunaček se je odločil, da bo to mišljenje spremenil.
A zgodila se je vojna in Pavel Lunaček se je že leta 1941 pridružil Osvobodilni fronti, kjer je skrbel za zbiranje in razpošiljanje sanitetnega materiala. Čez leto dni je zapustil mesto in odšel v partizane. Dobil je partizansko ime Doktor Igor. Zadolžen je bil za gradnjo skritih partizanskih bolnišnic v Roških gozdovih, recimo bolnišnice Jelendol. Poleg partizanske sanitete je pomagal tudi pri porodih žensk na območju, kjer je bil. Med vojno je v Rogu spoznal tudi svojo ženo Anico. Že dan potem, ko jo je spoznal, jo je prosil za roko. Poročila sta se septembra 1944, čez nekaj mesecev sta se vrnila v osvobojeno Ljubljano.
Z družino – tedaj se mu je rodil prvi od štirih sinov – se je naselil v bolnišnici za ženske bolezni. Kratek čas leta 1945 je bil župan Ljubljane, potem pa se ponovno posvetil porodničarstvu in postal predstojnik ginekološke klinike. Najprej so z udarniškim delom uredili porodnišnico, predvsem kopalnice. Nato je uvedel strogo higieno, da bi zmanjšal možnost okužb. Njegovo vodilo je bilo, da sta zdrava mati in zdrav otrok najvišji smoter porodničarja. Po besedah ljudi, ki so ga poznali in so o njem pripovedovali v leta 2007 posnetem dokumentarnem filmu Vdih življenja, je bil tih in skromen ter popolnoma predan svojemu klicu in za mnoge je ostal junak slovenskih povojnih mater, saj je resnično zmanjšal umrljivost porodnic v porodnišnicah. Toda leta 1955 je nenadoma umrl. Po njem se poleg ulice v Ljubljani imenuje tudi osnovna šola v rodnem Šentrupertu.
