Razmere na borzah so bile pred popravkom spokojne. Makroekonomski podatki so dosegali solidne ravni, komunikacija centralnih bank je bila jasna in za prihodnje mesece jasno postavljena, geopolitična tveganja niso presegala povprečja preteklih mesecev. Potem pa kot da se je v Frankfurtu in Washingtonu nekaj premaknilo. V komunikaciji centralnih bankirjev je prišlo do šuma, do odvečne poteze, do koraka preveč. Podobno kot takrat, ko pripeljete na prazno parkirišče in nekajkrat čisto po nepotrebnem zamenjate parkirni prostor.
V Evropi smo bili priča blagi transformaciji glavnega centralnega bankirja Draghija iz goloba v sokola. Presenetljivo, saj smo bili v preteklih mesecih vajeni, da je bil prav on glavni varnostnik, ki je zadrževal člane svoje ekipe pred skokom na oder postopnega opuščanja izrednih monetarnih ukrepov. Nasprotno je zdaj njegova ekipa – sicer z drugimi igralci kot v prejšnjih primerih – začela blažiti bojda narobe razumljeno sporočilo glavnega guvernerja in vlagatelji so se pomirili.
Podobno se je zgodilo čez lužo. Potem ko je ameriška centralna banka v prvi polovici leta večkrat jasno izrazila pričakovanje o treh nadaljnjih dvigih ključne obrestne mere, je guvernerka Yellenova v tokratnem govoru pred kongresniki opozorila na kratek predah v makroekonomskih podatkih Združenih držav Amerike. Še posebej je opozorila na nižjo stopnjo inflacije, ki naj bi narekovala večjo postopnost pri spremembah ključne obrestne mere, kot je bilo pričakovano.
