Njegovo smrt je kot zanesljivo objavil Sirski observatorij za človekove pravice, ki se je od začetka državljanske vojne v Siriji izkazal kot kredibilen vir informacij. Z rezervo, da tiskovna agencija Islamske države Amak o tem še ni dala nikakršnega uradnega sporočila, lahko o njem pišemo v preteklem času.

Bil je najzanimivejša figura političnega islama v arabskem svetu na začetka 21. stoletja. Osama bin Laden se je zadovoljil s tem, da je Alahov vojščak, Al Bagdadi je hotel biti njegov državnik. Teolog, ki je v nezaustavljivem pohodu zavzel tretjino Iraka in tretjino Sirije, je na koncu živel v podzemnih bunkerjih in ves čas na begu. Smrt kalifa je najprej razglasilo rusko obrambno ministrstvo, za njim pa potrdile še iranske oblasti. Zdaj so nekateri njegovi vojaški poveljniki priznali, da je bil v bližini prestolnice Raka ubit med letalskim bombardiranjem. Kalif Ibrahim za seboj zapušča razbita mesta v dveh razdejanih državah. Mesta, ki jih je zavzel, kurdske enote in iraška vojska z letalsko podporo Združenih držav Amerike lahko osvobajajo samo tako, da jih ravnajo z zemljo. S padcem Mosula v Iraku, stiskanjem obroča okoli Rake v Siriji, dramatičnim krčenjem ozemlja pod nadzorom borcev Islamske države in njegovo smrtjo se projekt kalifata bliža neizogibnemu koncu.

Že večkrat »zagotovo« mrtev

Njegove smrti so si nasprotniki Islamske države želeli od vsega začetka. Razglasili so jo vsaj desetkrat. Bagdadski kalif je bil za smrtno ranjenega razglašen že poleti 2015, jeseni pa naj bi ga zagotovo ustrelili v konvoju v severnem Iraku. Poleti lanskega leta naj bi ga iz zraka ubili v Raki, konec leta pa zastrupili. Letošnjo pomlad naj bi ga zajeli, pa se je izkazalo, da gre za pomoto. Potem naj bi bil žrtev topniškega bombardiranja, 23. junija pa so ga oblasti razglasile za »skoraj gotovo« ubitega. Trupla ni videl nihče, nič ni znanega o tem, kje naj bi bil pokopan.

Najrazvpitejši vodja oboroženega boja v Iraku in Siriji tudi v svoji smrti ostaja skrivnosten, tako kot je bil zakrit večino svojega življenja. Od človeka, ki je iz oborožene uporniške skupine v Iraku naredil okrutno delujočo upravno strukturo na ozemlju dveh držav, smo videli samo en kratek televizijski posnetek, nekaj nejasnih fotografij in slišali nekaj magnetofonskih posnetkov njegovega glasu. Ampak res zelo malo. Ko je leta 2014 razglasil kalifat, se je pustil posneti med pridigo v Al Nurijevi džamiji v Mosulu. Potem se ni prikazal nikjer več niti na fotografiji.

Teolog, ki je vzpostavil najučinkovitejšo propagandno službo med vsemi oboroženimi muslimanskimi skupinami, je o sebi prepovedal govoriti tudi svojim najožjim sodelavcem.

Nekaj časa ni bilo jasno niti, kako mu je v resnici ime. Poznali so ga kot Al Šabaha, ker se je pojavljal in izginjal kot duh, kar šabah pomeni. Predstavljal se je kot Abu Dua, z imenom, ki ga je mogoče prevesti kot oče vseh molitev. Njegov uradni naziv je bil Abu Bakr Al Bagdadi Al Huseini Al Hašimi Al Kuraši. Nobeno od teh imen ni pripadalo njemu. Bolj kot ime je bil to politični program, ki je o njem govoril kot o namestniku preroka Mohameda, ki izhaja iz Mohamedovega plemena Kuraši, ima kraljevsko kri in je doma iz Bagdada, ki je bil v zlatih časih sedež kalifata. V resnici mu je bilo ime Ibrahim Avad Al Badri. Tako so ga pripadniki ameriških oboroženih sil, ki so izvedle invazijo na Irak, popisali v zaporu, kjer so ga imeli zaprtega leta 2004.

Rodil se je v revni vasi blizu mesta Samara in je bil skromnega rodu. V predvojnem Iraku, ki je imel odličen šolski sistem, se je prebil do doktorata iz teologije na Univerzi Sadama Huseina. Pripadal je zelo strogi salafistični struji muslimanske vere, ki je na oblasti v Savdski Arabiji, od koder je dobil večino finančnih sredstev za svoje delovanje. Preživljal se je s pridiganjem, ko so Združene države Amerike okupirale Irak, pa naj bi delal kot verski uradnik.

Iz Abu Grajba izpuščen kot nezanimiv

Ni dokazano, da bi deloval v opoziciji proti režimu Sadama Huseina, vsekakor pa ga v tem času nikoli niso zaprli. Aretirali so ga Američani, ker je v Faludži sodeloval pri organiziranju ene prvih sunitskih verskih oboroženih skupin, ki so se bojevale proti okupaciji. Ni pa bil njen voditelj, ampak je sodeloval samo v njenem komiteju za šeriatsko pravo. Najprej so ga zaprli v zloglasni zapor Abu Grajb, ki ga je zgradil Sadam Husein, potem pa v vojaško oporišče Buka. Ni znano, da bi bil v zaporu politično aktiven, bil pa je zaprt skupaj z ljudmi, ki so kasneje postali vodilni člani Islamske države. Izpustili so ga kot nezanimivega zapornika nižjega ranga.

To je bila usodna napaka. Po izpustitvi iz zapora je postal aktiven član Al Kaide v Iraku in bil nekaj let kasneje razglašen za voditelja njene naslednice, Islamske države v Iraku. Organiziral je vojaške operacije proti ameriški vojski in deloval v državljanski vojni proti iraški šiitski večini, ki so ji Američani prepustili politično oblast v državi. Stisnjeni med Kurde, ki so na severu oblikovali zasnovo neodvisne države, in šiite, ki so imeli monopol nad iraško državo, so suniti iskali politično rešitev za svojo versko skupino. Al Bagdadi se je izkazal kot uspešen organizator bombnih kampanj na šiitske tarče v Bagdadu in drugih mestih pod nadzorom šiitskih oblasti. Vendar ga vsakdanji terorizem ni zanimal. Hotel je ustanoviti lastno državo, ki bi imela zelo strogo sunitsko oblast.

Po umiku vojske Združenih držav Amerike in stopnjevanju državljanske vojne v Siriji je množico oboroženih skupin iz Iraka in Sirije združil v eno organizacijo, ki se ji je priključilo vsaj trideset tisoč vojakov z vsega sveta. Postavil jih je pod poveljstvo oficirjev Sadama Huseina, ki so jim Američani razpustili vojsko. Z njimi je zavzel Mosul v Iraku in Rako v Siriji z vsem pripadajočim ozemljem ter razglasil kalifat, državo pod političnim in verskim vodstvom sunitskega klera. Vojaške uspehe je podprl s skrajno okrutno propagando, spretno uporabo družbenih medijev in organizacijo državne oblasti na osvojenih ozemljih.

Proti njemu so se obrnile Združene države, Evropska unija, Ruska federacija in vsaj šestdeset držav, ki so ga bombardirale z vseh strani. Mosul je zavzel v eni noči, zavezniške vojske so potrebovale devet mesecev, da so ga ponovno osvobodile. Enaka usoda čaka Rako. Zgodbe o Islamski državi je konec, preživela pa bo kot maščevalna paravojaška organizacija brez vsakršnih zadržkov.