Naivno je verjeti, da se z reformo zdravstva ne bodo zmanjšale pravice. Kdor to obljublja, zavaja javnost in ne vidi tega, kar se dejansko že dogaja. Pravice so se dejansko že zmanjšale, ko smo prisiljeni v samoplačništvo, čeprav imamo v obveznem in dopolnilnem zavarovanju de iure zagotovljene pravice. Tudi v zdravstvu smo priča tranziciji, in prej ko bo končana, bolje bo. Zaradi privatizacije nas je naenkrat postalo strah za prihodnost našega zdravstva. Nekateri govorijo celo o alarmu, češ da država ne ve, kako naprej. Ni treba odkrivati tople vode in iti daleč, da bi videli, kako tudi »kapitalistično« zdravstvo lahko dobro deluje.

Zelo populistično poenostavljanje je, da je za razmere v zdravstvu kriv zdravniški lobi in da o zdravstveni politiki odloča (le) zdravništvo. Dejstvo je ravno nasprotno. O vsem odloča politika. Če kdo, potem zdravniki zelo dobro vemo, da zdravniki nismo in nikoli ne bomo edini akterji. Kaj pa drugi zdravstveni in nezdravstveni delavci, menedžment, zavarovalnice, občine in vsa politika na državni ravni?

Eden najpomembnejših problemov našega zdravstva je, da še vedno nimamo mreže zdravstvenih zavodov, ki je nujno potrebna za dolgoročno načrtovanje. Najpomembnejše je vsekakor osnovno zdravstvo, ki je temelj vsakega sistema. In če bomo krepili dostopnost in kvaliteto osnovnega (primarnega) zdravstva, bomo lahko racionalizirali tudi stroške bolnišnic. Ker je država slab gospodar, bi bilo smotrno lastniške pravice in upravljalske dolžnosti prenesti na regije ali večja mesta, zavarovalnice, kar je nekoč že predlagal nekdanji direktor ZZZS in pred kratkim tudi Vzajemna, in da se država končno umakne kot lastnica.

Čakalne dobe so rakava rana tudi drugih zdravstvenih sistemov. Te so nesprejemljivo dolge, če so čakalne dobe sploh sprejemljive. K temu so znatno pripomogli neverjeten porast administrativnega dela in napotitve na specialistične preglede, ki so v zadnjih šestindvajsetih letih tako porasle, da za to ni nobene racionalne razlage. Nekaj je to nedvomno posledica staranja prebivalstva in večjega števila kroničnih bolnikov. Sam sem več let spremljal napotitve na Internistično prvo pomoč (IPP) UKC Ljubljana (UKCL) in ugotovil, da je precej bolnikov napotenih neustrezno. Pa ne mislim, da ti bolniki ne potrebujejo pregleda. Večina ga vendar dobi v ustrezni ambulanti v svoji regiji.

Ne morem ponovno mimo tega, kar sem zapisal že večkrat, da je svobodna izbira zdravnika smiselna najprej v svoji regiji. Če ne gre za nujno stanje ali terciarno storitev, je najbolj smiselno doplačilo pregleda, kot je že bilo pred letom 1992. UKCL je leta pasivno (kaj pa lahko drugega stori?) spremljal porast števila napotenih bolnikov, povečeval število ambulant in reševal slabo ali neustrezno organizirano osnovno splošno in specialistično ambulantno dejavnost. Je pa skrajšanje čakalnih dob spet tesno povezano z mrežo. Še vedno nimamo izdelanih glavnih prioritet razvoja zdravstva in kliničnih poti za najpogostejša obolenja. Jasno je, da moramo skrbeti za skladen razvoj zdravstva, vendar nismo tako bogati, da bi imeli tako razdrobljen sistem in hkrati vse storitve na najvišji možni ravni.

Da bolniki ne poznajo dovolj svojih pravic, se le delno strinjam. Pogosto je ravno nasprotno. Večina se pravic zaveda prav dobro in so prepričani, da imajo celo več pravic, kot jih je v pravilih obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Poleg pravic pa bi morali vsi tudi poznati svoje dolžnosti. Čeprav je heretično, mislim, da je treba ponovno premisliti, ali so pravice iz zdravstvenega zavarovanja res vse tako nujno potrebne in upravičene, ali pa bi se dalo nekatere zmanjšati ali celo ukiniti in prilagajati razpoložljivim finančnim možnostim. Prav dobro pa se zavedam, da to ni ne lahko ne preprosto.

Ker ni poti nazaj, je najboljša rešitev, da s privatizacijo dela v zdravstvu nadaljujemo premišljeno, postopoma in nadzorovano. Kar zadeva delo zdravnikov, je dobra zamisel ustanovitev skupinskih praks, ko bi specialisti določene specialnosti opravljali storitve v enem ali več zavodih, ne pa da na vse možne načine preprečujemo delo pri drugih delodajalcih. Moratorij na zasebno dejavnost ni rešitev, ampak nas bo to pahnilo v še večje težave in še bolj podaljšalo čakalne dobe. Zasebna dejavnost mora postati komplementarna javni; ne bi smeli govoriti o popolni ločitvi med zasebnim in javnim, ker to preprosto ni mogoče, je pa mogoče med zasebnimi in javnimi zavodi urediti medsebojne pravice in obveznosti, ki bodo jasne, natančne in obvezujoče. Če ne bo najširšega soglasja o tem, kakšno zdravstvo hočemo in zmoremo, se bodo razmere še naprej slabšale in je bolje, da ničesar ne spreminjamo. Zdravstvo je preveč resna dejavnost, da bi probleme reševali ad hoc, saj so posledice ne dovolj premišljenih rešitev lahko slabe ali celo nevarne.

Reforma zdravstva je torej nujna, sicer bomo stalno blažili simptome, ne bomo pa zdravili bolezni. Pričakovati, da bomo s spremembami vsi zadovoljni, je naivno, več kot očitno pa je, da so potrebne tudi take spremembe, ki ne bodo dobro sprejete in bodo tudi zmanjšale nekatere pravice.