V Beli krajini je v vseh treh občinah kar nekaj zaselkov, katerih stanovalci so izključno Romi. Mala deželica na sončni strani Alp je zelo slikovita v naravnem bogastvu raznolikega rastlinstva in živalstva, s prebivalci, pomešanimi s priseljenci z vseh vetrov nekdanje Jugoslavije. Nekako si prizadevamo in tudi uspevamo v uspešnem sobivanju. Na žalost pa so Romi nekako odmaknjeni od nas in resnica je, da živimo drug mimo drugega. Belokranjci se zavedamo, da so Romi med nami in so posebna etnična manjšina s pripadajočimi pravicami. Prav je, da država bedi nad njihovim statusom za uspešnejše vključevanje k večinskemu narodu. Seveda zadeva nikakor ni idealna. V vseh občilih je občasno objavljeno alarmantno stanje glede kvalitete bivanja v njihovih naseljih na področju oskrbe z vodo, elektriko.
Vsaka stvar pa ima navadno dve plati in prav problematika v zvezi s to našo etnično manjšino kar kliče po še večjem angažiranju države, nevladnih organizacij in občin. Ni odveč misel, da se drug od drugega čedalje bolj oddaljujemo. Najvišji odstotek brezposelnih je prav med Romi, tudi na področju komunalne ureditve in s tem njihovega kvalitetnejšega življenja je vse skupaj še daleč od primernosti. Vse to se grobo rečeno negativno odraža v miselnosti Romov na eni strani in mnenju večinskega prebivalstva na drugi. Ne vemo, kdo je kriv, da Romi vse svoje probleme gledajo izključno skozi prizmo pravic. Temu primerno je med njimi zelo prisotno prepričanje, da jim pripadajo dobrine brez vsakršnega osebnega angažiranja ali celo odrekanja nečemu, ki je mogoče trenutno bolj všečno. Država si prizadeva urediti stvari, seveda v skladu z možnostmi in te omejitve so na vseh področjih in se dotikajo slehernega državljana.
Komunalni posegi v prostor so neuresničljivi brez soudeležbe in podpisov posameznikov v določenem okolju, kjer se kaj izvaja. Romi zavračajo in se nočejo vključevati v reševanje, saj dobro vedo, da bo treba kaj doplačati ali celo kasneje redno plačevati davek, kot je to v zavesti ostalih. Nevladne organizacije delujejo v njihovo škodo, saj jim vedno znova polagajo na srce, da imajo kot etnična manjšina pravice do vsega kot večinski narod, ne povedo jim pa, da je nujno za večji uspeh medsebojno sodelovanje in nobena stvar ni dana od nečesa tam zgoraj. V šolah imajo učitelji v razredih pomoč z romskimi pomočniki in tako lažje navadijo otroke na red in učenje. Vzrok težav so tudi neredni obiski pouka. Ko bodo vsi romski otroci vključeni v vrtec, bo mogoče manj problemov.
Narobe je, da si zatiskamo oči. Romski otroci v resnici ne zaostajajo za vrstniki večinskega naroda v dobrinah, ki so danes del vsakdana (mobitel, otroške igrače, oblačila). Na žalost imamo občutek, da je država pokleknila pred temi problemi, saj osnovno šolo konča le malo romskih učencev. V nižjih razredih so romski otroci zelo dojemljivi do učenja, v višjih razredih pa jih v veliki večini mine volja za delo v šoli in začne se zaostajanje od pouka. Zanimivo, da se Romi ne pritožujejo glede šolanja svojih otrok in premalo naredijo za boljši učni uspeh.
Naj se nihče ne čudi, če večinski narod za to našo manjšino zaradi takih površnosti nima polnega razumevanja. Zelo hitri smo z ovadbami v Bruselj in so Romi poslikani ob umazanem potoku in brez pitne vode. V resnici je v Sloveniji še kar nekaj vasi in zaselkov brez vode, a si ljudje nekako pomagajo z napeljavo meteorne vode v vodnjake.
Romi se ne zavedajo, da priznanje kot narodna manjšina ne bo prineslo še več odpustkov v njihovem življenju. Obratno, odgovornost slehernega bo večja, seveda če bo pobuda sprejeta in napisana v ustavi. Naj beseda ksenofobija ne bo psovka za nas državljane Slovenije, ki opozarjamo na vse te probleme, dostikrat se vse skupaj obrne v smer, kot da smo res sovražni do Romov, pa nismo.
Vika Lozar, Črnomelj
