Prhe na žetone, ki stojijo na plaži v Strunjanu, so nenavadne naprave. Ni malo takšnih kopalcev, ki se iz morja do njih odpravijo v dobri veri, da bodo deležni odmerka sladke vode, a presenečeni ugotovijo, da iz njih nič ne priteče. Šele potem dojamejo, da je prha na žetone. Da je plačljiva. In da so v zagati.
Pol evra za slabo minuto prhe. Poraba, ki spomni na racionalizirane odmerke vode za prhanje v JLA-vojašnici Emina Durakuja v Đakovici na Kosovu leta 1986, ko je tamkaj vladala suša. Logistika kopanja se zaplete. Tisti, ki to počne, se praviloma rad oprha takoj, ko pride iz morja. A potemtakem bi moral v vodo z žetonom. Kje? V žepu? Roki? Med zobmi?
Poleg tega se mladinki ali mladincu, ki žetone prodaja, zna primeriti, da nima drobiža za povračilo. V vsakem primeru nerodnost več, ko pa opaziš, da so nekateri kopalci že dojeli, da je pipa s tekočo vodo tako ali tako meter stran in da si je z nekaj improvizacije mogoče pomagati z zastonjsko vodo, se zdijo strunjanske prhe na žetone še bolj čudne. V vsakem primeru so edino v Strunjanu plačljive. Plaža je zastonj.
Je morje še vedno od nas vseh?
Naša ekspedicija je imela zgolj en cilj. Preveriti, v kolikšni meri je morje še vedno od nas vseh. Družbeno. Javno. Dostopno vsem. Kot zagotavlja zakon o vodah v 30. členu, je morje »naravno javno dobro«. Zanj je v nadaljevanju istega zakona določeno tudi: »Posebna raba vodnega dobra je mogoča samo na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije ob izpolnitvi pogojev iz prejšnjega odstavka in če bistveno ne omejuje splošne rabe.«
Spomnimo se. V časih socializma je bil prost dostop do morja nadvse poudarjena značilnost tedanjega sistema. In obrnjeno. Sistemi, ki naj bi dopuščali, da si nekdo lahko kupi košček obale, na katerem lahko vsiljivca malodane ustreli kot psa, so veljali za ultimativno perverzne. Prost dostop do morja je sicer razmeroma razprostranjena pravica po vsej Evropi, vendar je obenem zavedanje, da mora tako ostati še naprej, ves čas aktualno.
Kajti ves čas so aktualne tudi ambicije polastiti se obale. Imeti svojo plažo. Spomnimo se. Nedavno tega, tja do leta 2012, je bila večina slovenskih morskih plaž plačljiva. Njihovi upravniki so se izgovarjali, da za plaže skrbijo, vanje vlagajo, gradijo infrastrukturo, plačujejo kopališke mojstre in podobno. Kar se da razumeti zgolj kot sprenevedanje v zavetju tožbe, da »nam ne dovolijo delati«. V vsakem primeru se je pod pritiskom države in javnosti plačevanje tedaj prenehalo.
Na plažah ni vstopnine
Pet let je naokoli in spet so zakrožile govorice, da se morje zaračunava. Nekoliko drugače. Da na urejenih kopališčih ne dovolijo ljudem razprostirati lastnih brisač po tleh, temveč da zahtevajo nujno uporabo ležalnika. Takoj povejmo, da ni tako. Vsaj ne v dobesednem pomenu. Nikjer, na nobeni plaži od Debelega rtiča do Portoroža, nam v ponedeljek niso pobrali vstopnine. Prav tako nikjer in noben kopališki mojster ni znorel, ker smo razprostrli svoje brisače.
»Poglejte one Slovakinje tam na travi. Na svojih brisačah se kopajo že ves teden, pa jim nihče nič noče,« pove kopališki mojster na plaži pod hotelom Bernardin, potem ko smo si privoščili bernardinsko morje, ki je bilo vendarle za kako stopinjo hladnejše od morja v Strunjanu. Tudi oprhati se je mogoče zastonj, kabine za preoblačenje pa za zdaj prav tako še niso na žetone. Podoben režim deluje tudi na plaži pri hotelu Histrion ter na tretji portoroški plaži, na plaži Meduza. Slavna plaža, »ki zase trdi«, da je ena najbolj ekskluzivnih (kaj je potem Biševo?) plaž na Jadranu. In se kakopak ponaša tudi z modro zastavico. No, že tako ekskluzivna je znotraj sebe razdeljena na običajno ekskluziven in dodatno ekskluziven del.
»Na ekskluzivnem delu imajo svoje ležalnike rezervirane gosti iz bližnjih hotelov s petimi zvezdicami,« nas s plažno hierarhijo seznani eden od fantov v službeni opravi. Tistega ležalnika se torej niti ne da najeti, če nisi gost hotela. Kar je predpravica do zaplate obale, ki bi se jo morda dalo celo pravno izpodbijati, v vsakem primeru pa obvod, prek katerega hoteli, ki jim pač ni dovoljeno uresničiti zanje nemara idealnega scenarija, da imajo svojo plažo, svojim gostom vendarle ponudijo pridih ekskluzive.
Ležalniki po deset evrov
Običajni ležalniki stanejo po deset evrov na dan, medtem ko za 25 evrov dobiš dva ležalnika in senčnik. So pa tudi za ležalnike na običajnem oddelku cene različne. Za goste hotelov so spet približno polovico cenejši kot za običajne prišleke. Nemara znajo biti tudi vnaprej rezervirani.
Pomemben del tega sistema »mehke uzurpacije obale« je tudi prepoved vnosa lastnih ležalnikov. Prav tako pomemben moment pa je, da dobršen del plaž tako ali tako zasedajo ležalniki. Ti so namreč v simetričnih vrstah postavljeni malodane fiksno. Niso zabetonirani v tla, so pa stalno tam. Ni vam jih treba nositi. In vrstni red je določen vnaprej. Kot sedeži v kinu. Na tak način je večji del plaže vnaprej zaseden z ležalniki, ki so drug od drugega odmaknjeni toliko, da omogočajo komoditeto kvečjemu svojim najemnikom. Adekvatnih površin, na katerih bi običajni, imenujmo ga »svobodni« ali pač zunanji kopalec razgrnil svojo brisačo in se sončil na njej, ni. Teoretična da, vendar bi v praksi to pomenilo, da med poležavanjem ovohavate podplate imetnika ležalnika. Za koga, ki fetišizira stopala, je to verjetno rajska situacija, za večino življa pa verjetno ne.
Otežen pristop do morja
»Treba se je dati v realno perspektivo in ugotoviti, da to ne bi bilo všeč ne njemu ne vam,« pove uslužbenec Meduze in doda, da mu je takšna hierarhija na plaži všeč, ker zagotavlja varnost, čistočo in red. Sploh slednji navdušuje marsikoga, vendar pa ne gre za pretiravanje, če hkrati ugotovimo, da sta pristop do morja in uživanje v njem v Sloveniji vendarle otežena. Po obliki in vsebini v dobršni meri določena vnaprej. Kar je navsezadnje podobno glavnemu državnemu morskemu vprašanju, torej pravici do izhoda na odprto morje. Tako kot v tem primeru izhod določa koridor, tudi do slovenske obale stežka prideš kako drugače kot tako, da greš mimo recepcije in tabel z navodili ter prepovedmi. Kot na primer table, na kateri je narisan prečrtan ležalnik, spodaj pa podpis: »No privat.«
Južni Slovani bi nemara dejali: »Tako vam pao grah.«
