Seveda se potapljamo vse leto, a dejansko je najlepše poleti, ko je voda topla in je zunaj poletno vzdušje. Zadnja leta je tudi v poletnih mesecih vidljivost vode boljša, več je tudi življenja v njej. S potapljaškega vidika je tudi na lokalnem grebenu, Rtu Madona, več rib.
Mnogi pravijo, da je slovenska obala nezanimiva za potapljanje.Po mojem mnenju to pravijo tisti, ki se v Piranu še niso potapljali. Res je področje lokalizirano in relativno majhno, vendar pa je pestrost podvodne flore in favne primerljiva z marsikatero lokacijo.
Ali turist potrebuje za ogled vseh teh lepot lokalnega vodnika?V modernem času, ki ga živimo, se na spletu že najdeta kakšen natančen opis in skica potopa. Treba je povedati, da je pri nas v Sloveniji potapljanje prosto. To pomeni, da če ima oseba opravljen potapljaški tečaj, torej pridobljeno mednarodno licenco, »badija« – sopotapljača in primerno potapljaško opremo, z obvezno bojo, se lahko potaplja sama, brez lokalnega vodnika, inštruktorja (dive master) iz lokalnega potapljaškega centra. Res pa je, da če želimo v uri, uri in pol dolgem potopu videti kar največ, se po navadi izplača iti vodeno. Lokalni vodnik pozna teren in stranke so dosti bolj zadovoljne.
Torej o kakem strogem nadzoru ne moremo govoriti?Ljudje, ki se potapljajo pri nas v Piranu in so naše stranke, so pod nadzorom. Vedno preverimo, ali ima stranka izkaznico, opravljen izpit. Če tega nima, se opravi spoznavni potop (PADI Discover Scuba) z našim inštruktorjem Ravno tako preverimo, ali ima primerno opremo. Če potrebuje celotno potapljaško opremo, gre eden od naših inštruktorjev avtomatično z njo pod vodo. Vsaj prvič, da stranko spoznamo.
Poleg tečajnikov se v poletnih mesecih želijo potapljati tudi številni turisti. So ti predvsem tujci?V poletnih mesecih so glavne stranke res tujci, ki se odločajo ali za spoznavni potop ali za – če so že certificirani potapljači – vodene potope v spremstvu inštruktorja. Nekaj je takih, ki pridejo namensko v Piran, si najdejo prenočišče in so tukaj več dni ter vsak dan raziskujejo naše morsko dno. Imamo tudi stranke, ki si pridejo ogledat Piran, in ker so potapljači, želijo svojo avanturo doživeti še pod vodo. Tukaj lahko omenim še to, da je za poskusni potop, torej na maksimalni globini 2 metrov, potrebna starost otroka vsaj 8 let, za opravljanje izpita oziroma pridobitev certifikata pa starost vsaj 10 let.
Vsako leto se med potopom zgodi tudi kakšna nesreča. Kako je z varnostjo pod vodo?Nesreče se zgodijo zaradi človeških napak in neumnosti. Bolj poredko najdemo razlog v opremi, ki zataji. Tudi če bi se v skrajnem primeru zgodilo kaj nepredvidenega, bi z ustreznim znanjem, izkušnjami in opremo ter s spremljanjem potopa znali zaznati posledice in bi potop varno prekinili. Seveda lahko v zelo redkih primerih govorimo tudi o spletu okoliščin.
Tudi o precenjeni globini?Tudi precenjena globina je malomarnost. Glede na znanje, ki ga ima potapljač, oziroma glede na pridobljen certifikat je tudi jasno določena globina, do katere se lahko potapljač spusti oziroma za katero je usposobljen. Morda lahko ob tem še povem, da je vso tisto lepoto, ki jo ljudje občudujejo na televiziji, vse tiste pisane ribice in korale dejansko mogoče videti na globini do 10 metrov. Do tu so barve, ribice. Za nekoga privlačne razbitine in kanjoni so na večjih globinah in tudi do teh ni tako enostavno priti. Po drugi strani pa pri nas redko kdo rine tako globoko. Ker ne nazadnje se v Piranskem zalivu vse dogaja na relativno nizki globini. In tudi če želiš zaplavati globlje, je kompozicija dna taka, da je po 20 metrih globine vidljivost že zelo slaba in voda je mrzla. Tako da večina hitro obrne proti vrhu.
Kakšna pa je sicer pri nas kultura vedenja na vodi in v njej?Odkrito rečeno – pri nas ne dobimo dobrega občutka. Sami konstantno uporabljamo boje, ravno tako se na piranski Punti izgovarjajo na rumene boje, ki označujejo Rt Madona kot naravni spomenik, kamor plovila naj ne bi vozila. Dostikrat na njih visijo kopalci, prevozijo jih tudi vodni skuterji, čolni. Sami več kot to, da na svojo prisotnost opozorimo z bojo, ne moremo narediti. Kar zadeva okolje, pa tudi velik del izobraževanja potapljačev usmerjamo v plovnost in pravilno uporabo opreme. Praviloma se na začetnem tečaju, z osnovnimi vajami, ne bi smelo zgoditi, da se potapljač pri prvem potopu dotakne tal. A se, žal. Zelo pomembno pa je tudi pravilo, da ne nosimo ničesar iz vode.
