Janez Janša pozablja, 2.

Kljub temu, da lahko v vse pogostejših poizkusih popolne relativizacije krivde za zločine in izenačevanja storilcev in žrtev zločinov preberemo, da »z Judi domobranci kot domobranci naj ne bi imeli nič«, to preprosto ne vzdrži kritične zgodovinske presoje. Zato se lahko brez kančka slabe vesti ali celo dvomov strinjamo z avtorjem zapisa, da so bili »domobranci tako kot nacisti hudi antisemiti, kar dokazuje tudi njihov tisk (Slovensko domobranstvo)«. Avtor ima prav, ko zapiše, da so bili domobranci »na neki način celo večji antisemiti kot sami Nemci«. Njihova antisemitska propaganda je bila več kot prepoznavna in je služila skupni genocidni politiki nacistične Nemčije. Zato ni sprejemljiv noben poskus opravičevanja kolaboracije, vključno z zanikanjem sodelovanja pri uničevanju Judov med leti 1943 in 1945 na območju nekdanje Ljubljanske pokrajine.

V Novi slovenski zavezi javno poudarjajo, da z »Judi kot Judi protipartizanska strani ni imela nič«. Slovenska kolaboracija, še zlasti domobranstvo, se je poskušala (in to še vedno počne) na vse kriplje otresti antisemitske politike in sodelovanja pri preganjanju maloštevilnih slovenskih Judov, vključno z zanikanjem antisemitske propagande, ki veje iz domobranskega časopisja. Ko je po italijanski kapitulaciji septembra 1943 nastalo Slovensko domobranstvo, je ta vojska imela tudi svoje glasilo, revijo Slovensko domobranstvo. Mnogi članki in sporočila v reviji pričajo o odkritem simpatiziranju (in podpori) vodilnih ljudi v slovenskem domobranstvu z nacistično ideologijo.

V reviji namreč najdemo veliko govorov Leona Rupnika in drugih vodilnih mož slovenskega domobranstva. Šlo je za propagando, ki ni samo odvračala ljudi od OF, pač pa je bila velikokrat tudi odkrito antisemitska. Odkrito namreč namiguje, da so partizani plačanci s tujim denarjem in vodeni ne le s strani sovjetskega režima, ampak tudi svetovnega judovstva (uporabljajo izraz »židovstvo«). V reviji je bilo objavljenih veliko kritičnih komentarjev na račun komunizma, pa tudi karikature, v katerih so prikazane tipične podobe Judov, kot so jih že pred vojno objavljali nacistični časopisi v Nemčiji.

V domobranski propagandi se uporablja tudi besednjak iz srednjeveškega »antijudaizma«, po katerem so Jude obtoževali križanja Jezusa Kristusa in neizmernega bogatenja na račun oderuških obresti. Zato so Judje po navedbah propagandistov sami povzročili preganjanje. V tem kontekstu sta zelo jasno izpostavljena tudi »judovsko-boljševiška« zarota in močan judovski vpliv na Rusijo. Tudi Leon Rupnik je v svojih govorih povezoval boljševizem s kontekstom judovstva. Žal mi prostor ne dovoljuje celovitejše analize tovrstne propagande, zato sem nanizal zgolj nekaj ilustrativnih paberkov. Bralkam in bralcem Dnevnika predlagam, da si o vsem tem v miru preberejo novejše znanstvene članke in razprave domačih in tujih avtorjev. Med njimi so tudi študije izpod peresa prof. dr. Ota Lutharja in dr. Irene Šumi.

Gre za zahtevno tematiko in različna znanstvena dela je treba primerjati in analizirati ter seveda umestiti v najširši kontekst sodobnega zgodovinskega revizionizma in relativizacije zgodovinske krivde za genocidno nacistično in fašistično politiko. Potem bo marsikomu vendarle bolj jasna tudi »grozljiva vloga domobrancev v Ljubljani«, o kateri je pisal Herman Graber v Dnevniku. Strah pred »židovskim komunizmom« se je tudi na Slovenskem izrabljal kot alibi za tipični krščanski antisemitizem slovenskih kolaborantov. Zato se velja strinjati z oceno dr. Ota Lutharja, da v slovenski spominski pokrajini ni »politike obžalovanja« in resnične izmenjave spominov, pač pa le soočenje žrtev. Kot poudarja dr. Oto Luthar, govorimo torej o »dehistoriziranem zgodovinopisju«, ki ni sposobno določiti resničnosti nekega dogodka.

Sam dodajam, da so pri množičnih aretacijah prekmurskih Judov aprila 1944 madžarskim orožnikom in žandarjem pomagali tudi nekateri tamkajšnji Slovenci. Posamezniki seveda, domačini, sosedje in celo nekateri prijatelji, ki so judovske družine dobro poznali. In ki so se po njihovem transportu v taborišča smrti lotili njihove lastnine. Žal ta problematika tako rekoč sploh še ni obdelana, ni pa več skrivnost. Leto 1944 je bilo tako za večino slovenskih Judov usodno: ne le da so, potem ko je Nemčija prevzela oblast na Madžarskem, med aprilom in oktobrom tega leta deportirali vse prekmurske Jude, tudi osrednja Slovenija je svoje Jude izgubila v tem času, ko je bil konec vojne že blizu in so proti središču Evrope prodirale zavezniške osvobodilne sile. Takšna je pač žalostna resnica, ki je ni mogoče spremeniti. Lahko pa se iz nje kaj naučimo – in morali bi se naučiti, saj živimo v burnih časih nestrpnosti, ksenofobije, sovražnega govora in nespoštovanja drugačnosti.