Sporočilo, ki ga svetu s tem pošilja naša vlada, je jasno: smo proti tovrstni prepovedi. Naj jedrsko orožje prosperira še naprej. A če vprašamo ministrstvo za zunanje zadeve, kako to, dobimo tole pojasnilo: »Močno podpiramo neširjenje jedrskega orožja in jedrsko razoroževanje, toda tega cilja ni mogoče uresničiti drugače kot postopno in z učinkovitim izvajanjem pogodbe iz daljnega 1970 o neširjenju jedrskega orožja (NPT).« Aha. Beremo dalje: »Menimo sicer, da pogajanja, ki niso podkrepljena s tehničnimi in varnostnimi ukrepi za krepitev zaupanja med stranmi in v katerih sodelujejo države, ki imajo jedrsko orožje, ne morejo voditi do učinkovite in trajne jedrske razorožitve. Pa ne pozabimo, da jedrsko orožje v Natovem strateškem konceptu predstavlja del zmogljivosti zavezništva za odvračanje in obrambo.«

Torej, če dobro razumem, smo za to, da jedrskemu orožju razglasimo konec, a ker smo člani Nata, tega ne smemo povedati, še manj podpisati česar koli v to smer. Še več: brez njega bi bile naše zmogljivosti za odvračanje in obrambo manjše. Načelnost za umret.

Šalo na stran, drža je sramotna.

Globalni grožnji preživetju planeta sta dve: obstoj jedrskega orožja, ki ga lahko že vsak norec, ki ima dostop do njega, sproži, in podnebne spremembe, ki smo jih sprožili z nenadzorovanimi emisijami toplogrednih plinov že dolgo tega. K pariškemu sporazumu, ki bi naj te emisije drastično oklestil in Zemlji ter naši civilizaciji podaljšal rok trajanja, smo pristopili, k protijedrskemu traktatu pa ne. Pa smo vsaj storili kak korak k postopnosti zmanjševanja uničujočih arzenalov? Ničesar nisem zasledil. Še huje. Molčimo in se mu vljudno nasmehnimo, ko se novi ameriški poglavar z nami slika, pove, da ljubi Slovenijo, ker ima ženo od tu doma, obenem pa napoveduje novo ero jedrskega oboroževanja, ker da to počne tudi Severna Koreja, in potrjuje dokončnost odstopa ZDA od podnebnega dogovora, kar dejansko pomeni tudi njegovo sesuvanje.

Ja, in ga še vabimo k nam, da mu podrobneje pojasnimo, zakaj imamo mi in samo mi v arbitražnem sporu s Hrvaško prav.

Da ne bo nesporazuma, o tem, da imamo mi in samo mi prav, pri vsakomur, ki verjame v pravo in v ustanove, ki ga zastopajo, ne sme biti dvoma. Ne nazadnje se tega načela držita tudi vrh Evropske unije in, tako verjamem, velika večina članic evropske in mednarodne skupnosti; problem nastane, ko je treba prositi za enako držo tudi gospoda, ki vladanje in zagotavljanje svetovnega reda gleda in kroji le skozi oči svojih interesov in domnevnih interesov lastne države, pri čemer ga vladavina prava prej zmoti kot ne. Da je tako, je ničkolikokrat dokazal.

A vrnimo se k, vendarle, zgodovinskemu dogovoru na sedežu OZN o prepovedi jedrskega orožja. Da, zgodovinskemu, ker ga je podpisala skoraj vsa nejedrska skupnost svetovne organizacije. Ker so pri njegovem oblikovanju sodelovale vse relevantne nevladne organizacije. Ker začenja svojo pot tako kot svojčas sporazumi o prepovedi drugih vrst orožja za množično uničevanje, kemijskega in biološkega, ki so z leti pridobili podpise še tistih držav, ki so jim bile na začetku proti. In ker ne nazadnje, z eno samo mavrično zastavo ali, če hočemo, z enim samim glasom 122 podpisnic govori o želji in zahtevi po miru in svetu brez atomskih bomb.

Štejem si v čast, da sem v sodelovanju z mirovniki iz Trsta in preostale Italije še v fazi zaključevanja besedila pogodbe dostavil svoje pismo podpore v njem zapisanim željam in pričakovanjem.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper